Evropska vesoljska agencija je pred božičem, ko je objavila nove fotografije z Marsa, poskrbela za svojevrstno praznično voščilo. Zvezda na njih je krater Koroljev, ki je videti kot ogromno smučišče, razlika je le v tem, da ne gre za sneg, ampak led, in da je, kot so se pošalili pri Evropski vesoljski agenciji (ESA), malo predaleč za počitnice v zadnjem hipu.
Krater s premerom 60 kilometrov leži na severu Marsa, velja pa za posebno dobro ohranjen primer marsovskega kraterja. Debelina ledu v kraterju vse leto znaša 1,8 kilometra, da se led ne stali, pa znanstveniki pripisujejo zanimivemu fenomenu hladne pasti. Dno kraterja je od zunanjega obroča oddaljeno približno dva kilometra, kot hladna past pa delujejo njegovi najgloblji deli, ki vsebujejo led. Zrak, ki se giblje nad zaplato ledu, se ohladi in spusti, s tem pa se ustvari plast hladnega zraka, ki tako rekoč sedi na ledu in kot ščit ohranja nizke temperature, s tem pa tudi stabilnost ledu, saj se ta zato ne segreva in ne tali.
Vesoljske obletnice
Krater Koroljev je ime dobil po Sergeju Koroljevu, ruskem raketnem inženirju in oblikovalcu vesoljskih plovil, ki mu v domači Rusiji pravijo tudi oče sovjetske vesoljske tehnologije, najnovejše fotografije kraterja pa prihajajo s satelita Evropske vesoljske agencije Mars Express. Raketa s satelitom, ki ima visokoresolucijsko stereokamero, Mars Express je proti Marsu poletela 2. junija 2003 in rdeči planet dosegla pol leta pozneje, prav v torek pa bo minilo 15 let, odkar je satelit vstopil v Marsovo orbito in začel zbirati podatke in snemati fotografije.
To pa ni bila edina vesoljska obletnica te dni. Minuli petek je namreč minilo točno pol stoletja, odkar so Američani oziroma trije astronavti, Frank Borman, James Lovell in William Anders, v sklopu misije Apollo 8 zapustili Zemljino orbito ter prvič obkrožili Luno in jo videli tudi z njene zadnje, temne strani. Z Zemlje so poleteli 21. decembra 1968, do Lune pa so potovali 68 ur. Ko so jo obkrožili četrtič, so ujeli vzhajanje Zemlje in ga ovekovečili s fotoaparatom, posnetek pa je bil tudi eden glavnih navdihov za svetovni dan Zemlje, ki smo ga začeli praznovati leta 1970. Na božični večer se je trojica astronavtov javila tudi v televizijski in radijski program na Zemlji in poskrbela za do takrat najbolj gledan televizijski prenos, saj jih je na malih zaslonih gledala približno milijarda ljudi.
Da jih bo spremljala četrtina svetovne populacije, so se Borman, Lovell in Anders, še preden so se oglasili s temne strani Lune, zavedali tudi sami, kar je povzročilo pravo misijo iskanja primernih besed za božično voščilo iz vesolja. »Si lahko predstavljate, kaj bi bilo, če bi bili tam Sovjeti? Govorili bi o Leninu in Stalinu, nam pa so rekli samo, naj rečemo kaj primernega,« je medijem pozneje razlagal Borman, ki je priznal, da so se kar nekaj časa mučili s tem, kaj je pravzaprav tisto, kar je primerno, nato pa je žena njegovega prijatelja, ki je bila med drugo svetovno vojno članica francoskega odporniškega gibanja, predlagala, naj začnejo na začetku. In smo namesto Stalina in Lenina dobili božično voščilo in prvih deset verzov iz Stvarjenja iz Svetega pisma. Pogovor z Bogom je pomagal. Na božični dan so se vrnili proti Zemlji in dva dni pozneje pristali v Tihem oceanu, v Nasi pa so začeli odpirati šampanjec.
Nasa bo merila marsovske potrese
Danes ima Nasa več kot z Luno opraviti z Marsom, trenutno predvsem s sondo InSight. Ta je na površini Marsa pristala 26. novembra in začela raziskovati okolico, sredi decembra pa je zaslovela, ko je s kamero na svoji robotski roki posnela svoj prvi selfi v vesolju. Snemanje selfijev seveda ni njena glavna naloga. Znanstveniki čakajo predvsem na podatke, ki jih bodo čez nekaj tednov začeli dobivati od meritvenega instrumenta, ki ga je sonda prinesla s sabo – seizmometra. Napravo v obliki zvonca je sonda minulo sredo z robotsko roko odložila na površino Marsa, to pa je tudi prvič, da je bil seizmometer postavljen na drugem planetu.
Seizmometer, ki so ga razvili v Franciji in Veliki Britaniji, bo uho za Marsove potrese, namenjen pa je temu, da izvemo čim več o notranji strukturi Marsa, od skorje do jedra, kar je pojasnil tudi Philippe Lognonné, eden od razvijalcev naprave, ki je dejal: »To, da imamo na površini seizmometer, je tako, kot da bi imeli k ušesu prislonjen telefon. Vsi smo navdušeni nad tem, da lahko poslušamo seizmične valove pod Marsovo površino in v njegovih največjih globinah.«
