Dejstvo je, da se pri nas ne da dostojno preživeti s poštenim delom, tudi tistih, ki so akademsko izobraženi. Velika večina državljanov je vedno bolj siromašna. Če k temu dodamo še dejstvo, da državljan Slovenije s povprečno plačo ne prejme pokojnine, ki bi mu omogočala socialni minimum, je socialna slika več kot jasna.

Stanje socialne kohezije pri nas dodatno razkrije dejstvo, da je javni zdravstveni sistem razpadel. Zamenjal ga je kaos, od katerega imajo koristi samo tisti, ki ga zlorabljajo v svojo korist in na škodo vseh državljanov in tudi večine medicinskega kadra, z zdravniki vred. Kaotičen zdravstveni sistem je z vidika tistih, ki ga zlorabljajo, fantastičen in dejansko ni nikakršne možnosti, da bi se izboljšal v korist državljanov v okviru realne strukture političnih in lobističnih interesov. Tako oceno stanja potrjuje tudi dejstvo, da ni politične moči, da bi se odpravilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki povzroča za okoli 60 milijonov evrov administrativnih stroškov na leto. V vsem času obstoja je dopolnilno zavarovanje stalo družbo že okoli eno milijarde in pol evrov, popolnoma brez kakršne koli družbene koristnosti. Ta denar bi zadoščal za kompletno obnovo celotne zdravstvene opreme. Če k temu dodamo še to, da tudi državljani z najnižjimi osebnimi prejemki plačujejo za to zavarovanje enako kot tisti, ki jim ta strošek ne pomeni nič, je mera več kot polna.

Tudi od našega ministra za zdravje ne moremo pričakovati ničesar, saj se še ni lotil oblikovanja cen zdravstvenih storitev, kar je nujen pogoj za izboljšanje zdravstvenega sistema. Vsemu temu je treba dodati še to, da kar polovica vseh zdravnikov dela poleg svoje redne zaposlitve še za trg v zasebnem sektorju. V takih razmerah je popolnoma nemogoče izpeljati tako organizacijo dela in poslovanja javnega zdravstva, ki bi bila dobra za večino državljanov. Takšno oceno potrjuje tudi to, da imajo zdravniki 55 dni letnega dopusta, kar je svetovni rekord, ki ga seveda ne koristijo za zaslužen počitek, temveč za dodaten zaslužek na trgu in/ali v svoji matični organizaciji.

Naš javni zdravstveni sistem je dejansko zasnovan tako, da ne uresničuje cilja javnega sektorja, to je zagotavljanje vsem državljanom t. i. zakonske določene košarice zdravstvenih storitev, temveč ga do nerazpoznavnega nivoja trgajo razni nelegalni interesi. Takšno trditev nam potrjuje primerjava z zdravstvenim sistemom v ZDA. Ta je, kar zadeva razvoj medicinske stroke, nedvomno na vrhuncu, ki pa je dostopna le najbogatejšim državljanom, medtem ko je za večino državljanov sistem slab. Ameriški sistem ponuja tudi boljše pogoje za tiste zdravnike, ki so uspešni na kadrovskem trgu, medtem ko nekatere ta trg izloči.

Močna in glasna je tudi pri nas zahteva za dodaten denar za zdravstvo. Dejstvo pa je, da bi se ta dodatni denar, če bi se našel, kar hitro prelil v sistemske luknje. Dodatni denar je sicer potreben, ne pa zadosten pogoj za izboljšanje sistema v korist državljanov. To nam kažejo tudi razmere v ZDA, ki dajo za zdravstvo kar štirikrat več denarja na prebivalca kot pri nas, pa imajo za večino državljanov skrajno slab zdravstveni sistem, ki se kaže tudi v tem, da se jim že nekaj let krajša pričakovana življenjska doba.

Že vsa navedena dejstva nam jasno kažejo, da imamo pri nas neoliberalni model družbenoekonomskega in političnega razvoja, ki žre demokracijo in državo ter vodi v kaos, ki ponuja zadostne pogoje za vedno večje družbeno razslojevanje.

Na politični ravni naj omenimo le še strankokracijo, ki ne dovoli uveljaviti boljšega demokratičnega volilnega sistema, ki ga že dolgo zahteva civilna družba. Potrebujemo bolj demokratično in odgovorno politiko in dobro državo. Naj to utemeljim s tem, da je tudi Silicijeva dolina pred razkrojem, ker se je država umaknila od njenega upravljanja.

Mag. Janez Tršan, Ljubljana