Meden se posthumno opravičuje Edvardu Kardelju, ker ni razumel njegovega sporočila, zapisanega leta 1977 v drobno knjižico z naslovom »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja«. Ni edini, saj tedaj Kardelja niso razumeli (ali ga tudi niso hoteli) niti poklicni politiki. Njegove zamisli so bile pravi šok za takratne politike. Kardelj je namreč v svoji študiji poleg utemeljene kritike predstavniške demokracije podobno kritično obdelal tudi enopartijski politični sistem. Predlagal je spremembe, ki jih je treba uveljaviti v takratni družbeni praksi, da bi začeli uresničevati zgodovinski rek: »Sreče človeku ne morejo prinesti niti država, niti politična partija, niti politični sistem; srečo si človek lahko ustvari le sam.«

Seveda politiki, najsi bo v eno- ali večpartijskem političnem sistemu, od nekdaj skrbijo predvsem za svoje koristi. Do takšnega sklepa nas pripelje podatek, da je že davnega leta 1726 angleško-irski pisec Jonathan Swift v romanu Guliverjeva potovanja opisal škodljivost strankarstva z besedami, da je strankarstvo sinonim za nenačelno zdraharstvo, za uveljavljanje osebnih ambicij in za ravnanje, ki se ne zmeni za splošne interese.

Swiftovo kritično pisanje je skoraj povsem pozabljeno. Kardeljeva študija, objavljena poldrugo stoletje kasneje, pa je doživela velik odmev v svetu. Prevedena je bila v več kot petdeset svetovnih jezikov. Na žalost pa so slovenski politiki po osamosvojitvi povsem pozabili na zgodovinski rek o človekovi sreči. Izkoristili so zgodovinsko priložnost in s kopiranjem predstavniškega političnega sistema (kljub Kardeljevim kritikam) raje poskrbeli za svojo srečo, za dobrobit manjšine, ki je prevzela oblast.

Ne preseneča, da naših politikov ni mogoče prepričati, da smo zelo daleč od zamisli o demokratičnih odnosih v družbi. Zalegla ni niti kritika dr. Franceta Bučarja. V tem desetletju je Bučar brez dlake na jeziku javno in brez prizanašanja kritiziral vzpostavljeni monopol političnih strank. Opozarjal je na avtokratski način vladanja in odgovornost političnih strank, ker so po osamosvojitvi vzpostavile avtoritarno državo v demokratični preobleki. Bučarjeve očitke, da vodstva političnih strank vladajo podobno kot nekdanja partija, so lahkotno prezrli.

Prav v zadnjem času slišimo pri nas napovedi o spremembah volilnega sistema, ki naj bi med drugim prinesle tudi tako imenovani preferenčni glas, to je pravico volilca, da svoj glas lahko dodeli neposredno (le) enemu izbranemu kandidatu. V razmerah, ko iščemo odgovore, kako upravljanje družbe z neposredno demokracijo približati dolgoročni blaginji večine, je preferenčni glas dobesedno norčevanje iz volilcev.

Morebiti se bodo evropski politiki predramili, ko bodo dojeli vsebino manifesta za preobrazbo evropskih institucij. Gre za nov model upravljanja Evrope, ki bi zagotavljal pošten in trajen socialni razvoj tudi na način, da bi evropsko skupščino sestavljali v večini državni poslanci članic EU. Avtor tega manifesta je ekonomist Thomas Piketty s številnimi uglednimi posamezniki.

So takšna pričakovanja lahko uresničijo? Verjetnost je pičla. Takšno napoved opiram na podatek, da se upravljanje družbe v razvitih državah sveta tudi v razmerah četrte (digitalne) industrijske revolucije še vedno opira na volilni predstavniški sistem iz časov prve industrijske revolucije. Motiv za takšno (nerazumno) ravnanje je poznan; manjšina, ki vlada, se noče odpovedati oblastnemu monopolu in zato tudi ne razmišlja o uresničevanju neposredne demokracije. Možnosti, da se končno le rešimo (velja tudi za g. Medena) iz ribnika, torej niso prav obetavne.

Janez Krnc, Litija