Kako se učimo zunaj institucionalnih okvirov? Na kakšen način lahko umetnost sodeluje pri razširjanju prostorov vzgoje in izobraževanja? Kakšni pedagogi so umetniki? Tovrstna vprašanja so v središču razstave Otroci (Kids) v Galeriji Škuc. Prav najmlajši namreč prevzemajo vlogo vodilnega elementa v vseh razstavljenih delih, bodisi kot osrednji subjekti bodisi kot soustvarjalci, prek opazovanja, improvizacije, izmenjave, soodločanja, interakcije… Primer slednjega je nov projekt Franca Purga, pojasnjuje kustosinja Maja Hodošček.
Prav staro Purgovo delo Kids (2002), za katerega je umetnik v New Yorku in Belfastu posnel ulično igro socialno ogroženih otrok, ki so na primer metali kamenje v avtomobile, je namreč služilo kot prvi vzgib za nastanek razstave. Z instalacijo Kids II (2017) se tako s posnetkom mladine, ki se je igrala v zapuščenem železniškem tunelu, avtor navezuje na svoje staro delo, razmislek pa nadgrajuje s plakatnim kolažem portretov mladostnikov, ki jih je fotografiral v parku. »Osnovnošolcem je na delavnicah omogočil, da so v plakate posegali. Svojo vlogo je želel čim bolj zmanjšati, tako da so brez njegovih napotkov risali brke, barvali lase… K intervencijam so obiskovalci vabljeni tudi tu v razstavnem prostoru,« omenja sogovornica. Purg je namreč prepričan, da vdor nepričakovanega v že obstoječe delo dobrodošlo prispeva k celoti, tovrstna otroškost pa ne bi smela biti rezervirana le za otroke.
Zakaj nas zbujajo?
Švedska umetnica Johanna Billing, ki jo zanima delo z otroki v javnem prostoru, se razmisleku približuje z videom Magical world (Čarobni svet, 2005). V času hrvaškega vstopanja v EU je delala v Zagrebu, kjer je z otroškim zborom posnela pesem Magical world skupine Rotary Connection, ene prvih rasno mešanih skupin v ZDA, ki si je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prizadevala za družbene spremembe. »Otroke, ki se kot njihova mlada država znajdejo v nekakšni transformaciji, integraciji v novo družbo, je načrtno postavila v tak kontekst. Prepevajo besedilo pesmi, da živijo v čarobnem svetu, a se ob tem sprašujejo, zakaj jih zbujajo, če vendar spijo,« pravi Hodoščkova ob ponavljajočem se posnetku otrok z glasovi polnimi upanja in negotovo prihodnostjo.
Tudi portugalska ustvarjalka Priscila Fernandes dodaja pogled skozi objektiv kamere, saj medij videa najlažje zaobjame trajni proces učenja. V delu For a better world (Za boljši svet, 2012) je posnela otroke pri igri v ogromnem »mestecu«, ki so ga zgradile različne korporacije, da bi otroke, tam gasilce, prodajalce, zdravnike, skozi igro pripravile na vlogo odraslega potrošnika. »Avtorica, ki jo vedno zanima predvsem vprašanje vzgoje, je izjemno kritična do tovrstnih subtilnih načinov privajanja otrok na družbene odnose,« opozarja kustosinja. To je vidno tudi v videu Product of play (Produkt igre, 2011), v katerem je Fernandesova posnela eksperiment z igrajočim se dečkom in deklico, ki ga opazuje. »Izkazalo se je, da je fant lesene kocke zlagal na zelo urejen, pravilen način, s čimer je umetnica ponovno ugotavljala, kako prikrito skozi svoj razvoj ponotranjimo družbena pravila. Da gre pogosto tudi za nerealne projekcije staršev o prihodnost otrok, ponazarja deklica z oponašanjem petja arije.«
Učimo se vse življenje
Petje je tudi pomemben motiv dela Someone like U (Nekdo, kot si ti, 2016) izraelske ustvarjalke Eden Mitsenmacher. Željo po petju ima, posluha pa ne, zato se v svojih performansih pogosto poigrava z občutki sramu. Videoinstalacija je tako posnetek njenega slabega petja in dobrega pevskega izvajanja njene mlade dopisovalke iz tujine. »Skupaj dokažeta, da ni potrebe, da bi se odrasli vedno predstavljali kot neranljivi, absolutne avtoritete brez napak,« pove kustosinja.
Kako lahko kot kolektiv delujejo tudi otroci, se sprašuje v videu The committee (Komisija, 2014) Finka Pilvi Takala. Sedem tisoč funtov umetniške nagrade se je odločila razdeliti med obiskovalce mladinskega centra v Londonu z edino zahtevo, da odločitev o porabi sprejmejo skupaj, ne da bi si denar individualno razdelili. »Posnela je proces postopnega sprejemanj njihove odločitve, da bodo kupili napihljiv grad. A je prek intervjujev z njimi že opazna kapitalistična ideologija, saj otroci med drugim kolebajo, ali bi izvedli umetniški projekt ali bi izdelali svoj logotip in ga potem prodali,« namigne.
Razstavo zaokrožata slovenska predstavnika. Fotograf Matic Brumen sodeluje s serijo fotografij svojih dveh nečakov Marka in Iva, katerih odraščanje prek objektiva spremlja že vse od leta 2005. Andreja Džakušič pa je otroško tematiko povezala z okoljsko. »V improviziranem parku z zemljo, s slamo in z gajbicami bo z otroki izvajala delavnice urbanega vrtnarjenja, prizadeva si namreč, da bi se otroci v prostem času ponovno povezali z naravo, ne le uporabljali računalnike in mobilne telefone,« dodaja Hodoščkova, ki poudarja tehtnost sodelovanja umetniških institucij z mladimi. »Poleg tega ne smemo pozabiti, da se učimo ves čas, vse življenje, četudi tega sproti ne ozaveščamo.«
