»Gospod Dickens je mrtev? Ali to pomeni, da bo umrl tudi Božiček?« je po smrti Charlesa Dickensa leta 1870 prestrašeno vzkliknila neka deklica v Londonu. Ali je legenda resnična ali ne, sploh ni pomembno, saj v vsakem primeru kaže, kako velik vpliv je imel velikan britanskega romana na oblikovanje tradicije praznovanja božiča v modernem času. Z Božično pesmijo v prozi, ki jo je spisal in v samozaložbi izdal leta 1843, je namreč avtor klasik Oliver Twist, Povest o dveh mestih, Velika pričakovanja… v viktorijanskem obdobju obudil nostalgijo in tradicijo, kakršno ob tem prazniku poznamo še danes: praznovanje v družinskem krogu, razkošne večerje ob spremljavi praznično obogatenih pijač in velikodušnost duha.
Krik po socialni pravičnosti
Osrednji lik Božične pesmi je Ebenezer Scrooge, v slovenščini Skopušnik ali Stispuh, ki ima veliko denarja, a ga ne deli, božiča pa, ker je zagrenjen in sam, ne praznuje. Po obisku štirih duhov, ki ga na sveti večer (v sanjah) popeljejo po poti krivic, ki jih je v življenju storil, se njegovo srce omehča in odpre. Nauk zgodbe je (še danes), da bistvo božiča ni v razkazovanju bogastva, zapravljanju denarja in nakupovanju neštetih daril, temveč v povezovanju družine, dobroti do sočloveka, radodarnosti do revnih, odpuščanju in kesanju, kakor tudi možnosti novih, boljših začetkov in preobrazbe.
Pravljica, ki pravzaprav drži ogledalo družbi, v kateri je živel Dickens, je nastala v času industrializacije, v kateri se je po eni strani izkoriščalo poceni delovno silo, po drugi pa je brez usmiljenja udarjala brezposelnost. Zelo zgodaj so morali za delo poprijeti tudi otroci, kar je Dickens dobro poznal – pri dvanajstih je namreč že delal v rudniku, bedo in revščino pa je spoznaval tudi med odraščanjem. Ključno je na nastanek pripovedi po mnenju poznavalcev vplival pisateljev obisk industrijskega mesta Manchester, v katerem je kruti izkoriščevalski kapitalizem množice pahnil v človeka nevredno bedo. Zgodba, v kateri je Dickens klical k socialni pravičnosti, je bralcem segla do srca, dobrodelnost se je po izidu knjige povečala, kar je bilo v družbi, v kateri je bil prepad med revnimi in bogatimi vse večji, izjemno pomembno. In tako kot takrat pripoved še danes spodbuja k empatiji in solidarnosti.
V enem letu trinajst ponatisov
Dickens je svojo mojstrovino napisal v nekaj tednih. Še hitreje kot jo je spisal, je bila razprodana. Izšla je namreč 19. decembra 1943, prva izdaja pa je do božičnega večera že pošla. Zaslugo za to je vsaj sprva imela nizka cena knjige. Čeprav je bil zaslužek za Dickensa, ki je skrbel za veliko družino, na začetku največja motivacija, ga je pisanje zgodbe že po nekaj dneh tako prevzelo, da jo je želel spraviti do čim več bralcev. Po sporu z založnikom je stroške za prvo izdajo poravnal iz lastnega žepa, knjigo pa množicam približal s ceno petih šilingov (zaradi česar je bil zaslužek, milo rečeno, boren). V enem letu je sledilo trinajst ponatisov. Že januarja 1944, torej zgolj nekaj tednov po izidu, so pripoved nezakonito skopirali, a je Dickens s tožbo podjetje pahnil v bankrot.
Božične pesmi v prozi niso nikoli nehali tiskati, v 175 letih je bila prevedena v skoraj vse jezike sveta, za oder, televizijo, film, opero in še kaj pa je bila že tolikokrat prirejena, da je sestavljanje tovrstnega seznama zgolj pobožna želja. Strokovnjaki knjigo opisujejo kot »božični mit moderne literature«, Dickens pa je z njo med britanskimi otroki postal sinonim za Božička in mož, ki je izumil božič.
