Razmišlja tudi o tem, kaj so programi osebne asistence in kaj ne in da je naš (mišljen je Inštitut RS za socialno varstvo – IRSSV) »izvirni greh«, če prav razumem, v tem, da to diverzificiranost toleriramo. Naj opozorim, da tovrstna razprava presega pristojnosti IRSSV, saj programe razpisujeta pristojno ministrstvo in FIHO, ki seveda tudi opredeljujeta vsebino in pogoje za izvajanje programov.

Še nekaj besed o ločnici med dolgotrajno oskrbo in osebno asistenco. Zakon o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji še ni bil sprejet. Po mednarodni opredelitvi (OECD, Eurostat, WHO) je dolgotrajna oskrba »niz storitev, ki jih potrebujejo ljudje z zmanjšano stopnjo telesnih in kognitivnih sposobnosti, zaradi katere so posledično v daljšem časovnem obdobju odvisni od pomoči pri izvajanju osnovnih oziroma podpornih dnevnih opravil«. Temeljila naj bi na posebnem socialnem zavarovanju.

Zakon o osebni asistenci pa osebno asistenco definira v 2. členu (»Osebna asistenca je pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo«… »Kot osebna asistenca se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen«). Storitve osebne asistence se bodo financirale iz državnega proračuna. Do pogostosti opravljanja kakršnihkoli aktivnosti uporabnika se zakon o osebni asistenci ne opredeljuje.

V tem trenutku torej ni mogoče ugotoviti, kakšna bo razlika v vsebini osebne asistence in storitev dolgotrajne oskrbe, saj zakona o dolgotrajni oskrbi še nimamo. Lahko pa sklepamo, da bosta osebna asistenca in dolgotrajna oskrba financirani iz različnih virov, razlike pa bodo tudi v populaciji, ki ji bodo storitve namenjene.

Ponovno poudarjam, da namen uporabe orodja ZOjA ni v ugotavljanju, ali se bo oseba vključila v storitev osebne asistence ali v storitve dolgotrajne oskrbe. Razmejitev med storitvami je namreč naloga in funkcija zakonov, in ne orodja za ugotavljanje upravičenosti. Tovrstna razprava presega pristojnosti IRSSV.

BARBARA KOBAL TOMC, IRSSV