Iz pretepaškega besednjaka najdemo tudi izraz spopad, ki ga največkrat razumemo kot »medsebojno dajanje udarcev« (SSKJ). Iz vojaškega besedišča najdemo izraz ofenziva, ki v knjižnem jeziku pomeni »delovanje oboroženih sil z namenom… uničiti veliko nasprotnikovih sil«. Gre torej za uničenje, in ne za zmago. Zato ni nenavadno, če vernik vrhunskega športa piše o športni fronti. Po SSKJ izraz fronta pomeni »področje, kjer se spopadata sovražni vojski«. Nasploh se zdi, da nekateri pisci v športno tekmo vnašajo pojem »sovražnik«, čeprav bi pričakovali, da pišejo o tekmecih ali vsaj o nasprotnikih. Celo sociolog športa oznanja misel, da je spopad vrhunskih športnikov »vojna z drugačnimi sredstvi«. In v vojni je, seveda, vse dovoljeno, do uničenja sovražnika. Zato tudi ni nenavadno, če pisec športnega poročila zapiše, da je »Krka poteptala Olimpijo«… In kar je poteptano, je največkrat tudi uničeno. Tudi v vojni je treba sovražnika uničiti

Celo miroljubni šahisti, ki po logiki stvari ne »dvigajo prahu« in se fizično ne pretepajo med seboj, kot na primer nogometaši ter rokometaši in rokometašice, vnašajo v pisna sporočila agresivne izraze: beremo namreč, da »se bosta velemojstra hkrati udarila na štirih šahovnicah«. Ali se bosta res udarila? Glagol udariti v večini primerov razumemo kot fizično nasilje. Preberemo še, da je šla »Barcelona z vsemi topovi na sodnika«. Celo na sodnika (s topovi), in ne le na tekmeca na igrišču! Brez vojaškega besednjaka očitno v športu ne gre več. Tudi o zaušnicah beremo (»Ukrajinska zaušnica Celjanom«) (SSKJ: zaušnica, udarec, navadno s plosko roko po licu… primazati, pripeljati, prisoliti, pritisniti komu zaušnico). Kdaj pa kdaj jih tudi kdo od športnikov »dobi po glavi«. Smučarski skakalec D. P. jih je namreč na eni od tekem »dobil po glavi«, na srečo ne zares, ampak v slikovitem poročanju enega od novinarjev. Nič bolj spodoben ni razbijaški izraz rušiti (»Celje ruši Areno«). Tudi sporočilo o »ranjenih Jesenicah« ne obeta nič dobrega. Pridevnik ranjen prihaja iz samostalnika rana, ki ga vedno razumemo v slabšalnem pomenu. Rana je globoka, krvava, odprta, od ugriza…

Potopiti, uničiti, razbiti, pustošiti, rušiti, udariti, poteptati so najbolj »udarne« cvetke v naslovih športnega tiska. Preprosta pomenoslovna ter družboslovna in športoslovna osvetlitev zbranih izrazov dopušča naslednje razmišljanje*:

Prvič, po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) imajo vsi zbrani izrazi negativen pomen. Posredno ali neposredno izražajo fizično nasilje. Nekateri izrazi so vzeti celo iz vojaškega besednjaka. Zdi se, da se fizični spopadi z igrišč in tribun širijo še v športni jezik. Zbrane izraze nekateri štejejo za tako imenovani »sovražni govor«. Če že temu ni mogoče popolnoma pritrditi, pa navedenih neprijaznih izrazov zagotovo ni mogoče uskladiti s filozofijo ferpleja (angl. fair play), ki jo nekateri športni ideologi oznanjajo za eno od bistvenih vrednot športa. Mogoče je razumeti, da pisci športnih sporočil uporabljajo prispodobe ali metafore, toda zakaj iz nabora agresivnega besedišča?

Drugič, vsi zbrani pretepaški izrazi »krasijo« tako imenovani selekcijski, vrhunski, gladiatorski, gledališki šport, kar pomeni, da se v drugih pojavnih oblika športa še kulturno sporazumevamo s prijaznimi izrazi.

Tretjič, razen enega grobega izraza so vsi drugi zaznani v skupinskih (kolektivnih) športih. Največ v nogometu (kar se nekako sklada s tistim, kar gledamo v televizijskih prenosih), manj v rokometu in hokeju ter najmanj v košarki. Edini primer »pretepaškega govora« v posamičnih (individualnih) športih je najden v smučarskih skokih, kjer jih je, v prispodobi seveda, »Domen Prevc dobil po glavi«, ker ni udejanjil pričakovanja. Bralec se nehote vpraša, ali je tudi raba takšne prispodobe posledica »udarca po glavi«.

Četrtič, vse zbrane grobe, neprijazne, nekulturne besede so najdene v naslovih časopisnih prispevkov, in ne v novinarjevem opisu dogodka. Ugotovitev ni nepomembna. Nekoč mi je neki novinar zagotovil, da so naslovi prispevkov domena urednikov. Če je to res, so navedene izraze, ki poudarjajo fizično nasilje, najbrž v želji po atraktivnosti zapisali uredniki. Atraktivnost se tudi bolje prodaja. Sklep (da le ne bi bil prenagljen) se ponuja sam od sebe: grobi, bojni izrazi v športu so namenjeni boljši prodaji… Kot da ni na športnih igriščih že tako in tako preveč grobosti in fizičnega bojevanja…

Petič, novinarski jezik, ki uporablja izraze fizičnega nasilja, še bolj razplamteva nekatere strasti, ki jih v športu že tako in tako ne manjka. Želeti bi si bilo, da avtorji naslovov športnih informacij »umirijo žogo« in se približajo filozofiji, ki v športu oznanja ferplej, spoštovanje nasprotnikov, prijateljsko druženje in podobno.

*Žal objavljen prispevek ni posledica obravnave reprezentativnega vzorca slovenskega športnega tiska. O tej temi bi bilo zanimivo izdelati kako diplomsko nalogo na pristojni instituciji, ki bi uporabila vse ustrezne metodološke raziskovalne prijeme. SILVO KRISTAN, Podkoren