Po pričakovanju je izbruhnila velika afera, vsi slovenski mediji so poročali o neverjetnem škandalu v Novi Gorici, iz volilnega štaba prevarane kandidatke so napovedali sodne tožbe, organizatorji volitev so pojasnjevali, da gre za nenameren spregled, politični in medijski analitiki pa se od tedaj sprašujejo – kako je mogoče, da se v Sloveniji celih osemindvajset let po prvih svobodnih volitvah dogajajo taki katastrofalni proceduralni kiksi, če ne celo brezobzirne volilne manipulacije?
In kdaj točno v teh osemindvajsetih letih je Slovenija sploh postala država, v kateri so velika nacionalna afera neke neregularne otroške volitve za predsednika razreda v osnovni šoli?
Ah, ja, pozabil sem omeniti: škandal je namreč – tudi vi ste morda brali dramatična poročila na slovenskih portalih – izbruhnil v neki osnovni šoli v Novi Gorici, kjer so desetletni otroci, učenci petega razreda, ob prisotnosti razrednika in še enega učitelja med seboj volili predsednika razreda. Na poziv razrednika, naj se javijo vsi, ki bi želeli biti otroški predsednik, se je med preostalimi kandidati javila tudi neka deklica, ki je prehitro spustila roko, tako da je učitelja nista opazila in je nista kandidirala na volitvah. Punčka se je doma pritožila očetu, ta pa je jezen poklical v šolo in najresneje zagrozil z odvetniki, sodišči in mediji.
Drama je trajala skoraj dva meseca, sestajalo se je vodstvo šole, sestajali so se ravnatelj in starši, sestajali so se učitelji in šolski svetovalci, sestajali so se otroci in psihologi, sklicevali so se roditeljski sestanki in učiteljski zbori, zasedali so mestni odbori in strokovne službe, na koncu pa so navalili še novinarji – skratka, nedolžne otroške volitve v petem razredu neke primorske šole so se izkazale za večjo »p…« kot parlamentarne in predsedniške volitve. Večji škandal je tako bil, da nihče od učiteljev v novogoriški šoli ni opazil, da je neka desetletna deklica kandidirala za predsednico razreda, kot to, da nihče v Sloveniji ni opazil, da je na zadnjih volitvah za predsednika države kandidiral slavni poveljnik Štajerske varde Andrej Šiško.
Bil sem, priznam, osupel, ko sem bral razburljiva poročila o aferi Fathergate: neki oče je dvignil na noge pol Slovenije, ker je menil, da so njegovo desetletno hčerko prinesli okoli na volitvah za predsednika razreda. Jebenti, kakšna država! Slovenci resnično resno jemljejo to, kako se ji že reče, demokracijo.
Predsednika razreda, to je res, volijo tudi pri nas, predsednike v šolah so volili celo v času komunizma – tudi sam sem bil, nerad se hvalim s tem, v davnih sedemdesetih dva mandata predsednik razreda – a ta stvar z neposrednimi volitvami v Jugoslaviji je bila, prav tako kot zdaj na Hrvaškem, zafrkancija za majhne otroke. Ko me je na primer leta 1977 na volitvah z majhno razliko premagal tovariš Đure, ki je pozneje naredil lepo kariero v partiji, sem zaman nekaj mesecev protestiral, da so bile volitve vnaprej zrežirane in da si je brezvestni Đuro funkcijo kupil s sličicami iz albuma Nogometaši in ekipe; jugoslovanske medije sta tedaj na primer veliko bolj zanimala smrt premierja Džemala Bijedića in volitve novega predsednika vlade. Zato v časopisih iz tistega časa ne boste našli niti vrstice o farsi na volitvah za predsednika 7.a razreda splitske Osnovne šole Bruno Ivanović.
Danes pa je to resna stvar. Ali pa je to resna stvar vsaj v Sloveniji. Kje drugod na primer očetje besnijo, ko jim desetletnega sina prezrejo na selekcijskem treningu za najmlajšo starostno skupino v lokalnem nogometnem klubu, kje matere besnijo, ko jim desetletne hčerke prezrejo na primer na avdiciji za kak šov talentov ali otroško modno revijo. Drugod, glejte, starši grozijo s sodiščem, ko njihovega desetletnega otroka ne opazijo organizatorji poletnega tabora Hajduka ali organizatorji izbora za otroško miss plaže, ne pa tudi v Sloveniji: v Sloveniji starši grozijo s tožbo na sodišču, ko njihovega desetletnega otroka ne opazijo organizatorji šolskih predsedniških volitev.
Desetletna Novogoričanka na koncu vseeno ni postala predsednica razreda. Bleščeča kariera je bila okrutno prekinjena, še preden se je zares začela. Kdo ve, kakšna bi bila na primer Slovenija danes, če bi v tistih davnih šestdesetih v osnovni šoli v Cerknem učitelj na razrednih volitvah ignoriral eno dvignjeno roko in deček – ime mu je bilo Janez Podobnik, tako nekako – ne bi postal predsednik razreda. Razočarani deček bi odšel med ministrante v cerkljanski župniji Svete Ane in najbrž končal kot vaški župnik v Jagršču ter se nikoli ne bi prerinil do predsednika državnega zbora, opazovalca v evropskem parlamentu in ministra v vladi, niti ne bi končal kot direktor ECPD-ja.
Slovenci vedo, kaj so prioritete. Slovenski starši imajo odgovoren odnos do svojih otrok in vedo, da je slava nogometašev ali manekenk kratka, varljiva in nevarna, celo kadar ima otrok to srečo, da je eden od sto tisoč dečkov, ki jih bo opazil Diego Simeone iz madridskega Atletica, ali ena od milijon deklic, ki jih bo opazil Donald Trump iz newyorške The Trump Organization.
Tukaj se nihče ni najedel kruha od nogometa in Instagrama: varna prihodnost in pravi denar, to v Sloveniji vedo že majhni otroci, sta v politiki.
