Obrambni minister Jim Mattis in minister za domovinsko varnost John Kelly, oba upokojena generala, sta na začetku Trumpove administracije sklenila dogovor: nikoli ne bosta oba istočasno v tujini. Tako sta se odločila, da bi lahko najmanj eden vedno spremljal ukaze nepredvidljivega predsednika, ki bi se nanašali na varnost in obrambo. O tem je lani poročal Associated Press, paktu Mattisa in Kellyja, ki je kasneje postal šef Trumpovega kabineta, pa so drugi viri dodajali še zunanjega ministra Rexa Tillersona. Ti »odrasli v sobi«, kot so jim rekli, naj bi predstavljali obrambni zid pred določenimi potezami Trumpa. Novinar Bob Woodward v svoji knjigi piše, da so to včasih storili tako, da so ga preprosto ignorirali – denimo ko je zahteval atentat na sirskega predsednika Bašarja Al Asada.
In zdaj v Trumpovi vladi kmalu ne bo več nikogar od omenjene trojice, na katero so se zanašali tudi sogovorniki iz zavezniških držav. Tillersona je Trump odpustil marca, Kelly naj bi odšel v prihodnjih dneh, Mattis pa je v četrtek napovedal, da odhaja s položaja s koncem februarja. Če k slednjima prištejemo še H. R. McMasterja, ki je marca odstopil s položaja predsednikovega svetovalca za nacionalno varnost, se očitno končuje obdobje vpliva upokojenih generalov v Beli hiši, ki jih je Trump zbral okoli sebe zaradi njihovih izkušenj in ugleda, očitno pa ne tudi zaradi njihovih pogledov na globalna vprašanja, ki so bili v temelju drugačni. Mučno sobivanje je ustvarjalo občutek, da bivši generali služijo stisnjenih zob zaradi občutka odgovornosti, ki pa očitno ima svoje meje.
Sporno tudi Trumpovo ravnanje z zavezniki
Mattisov odhod to nazorno dokazuje. Slovo je napovedal po Trumpovi odločitvi o umiku 2000 ameriških vojakov iz Sirije in prepolovitvi kontingenta 14.000 ameriških vojakov v Afganistanu, čemur je obrambni minister ves čas nasprotoval. A ni šlo le za to. Mattisovo odstopno pismo je zgovorno. »Naših interesov ne moremo ščititi ... brez vzdrževanja močnih zavezništev in izkazovanja spoštovanja zaveznikom,« je zapisal in dodal, da je po drugi strani treba biti odločen in neomajen do držav, katerih strateški interesi so v nasprotju z ameriškimi, pri čemer je posebej izpostavil Rusijo. Nato pa je dal vedeti, da Trump po njegovem misli nasprotno, rekoč: »Ker imate pravico do obrambnega ministra, čigar pogledi bodo glede teh in drugih vprašanj bolj usklajeni z vašimi, verjamem, da je prav, da odstopim s položaja.«
Razhajanj med njima je bilo še precej več, denimo glede pošiljanja vojakov na mejo z Mehiko ali odpovedi vojaških vaj z Južno Korejo zaradi želja Pjongjanga. In ko je Mattis govoril o zaveznikih, ni mislil samo na Nato, ampak tudi na Kurde v Siriji, ki so odigrali ključno vlogo pri porazu Islamske države, zdaj pa se jim obrača hrbet. Mattisa so po navedbah ameriških medijev posebej zmotile besede turškega obrambnega ministra, da bodo Kurde »zmetali v jarke«, ko se ZDA umaknejo. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je verjetno tudi zato danes rekel, da bodo nekoliko preložili napovedano ofenzivo na severu Sirije, morda da se prah nekoliko poleže.
Svarila pred tem, kaj se obeta
Kdo bo naslednik Mattisa, se le ugiba, omenja pa se nekaj bivših in sedanjih republikanskih senatorjev. Mattis sicer odhaja šele čez dobra dva meseca, po lastnih navedbah zato, da bo dovolj časa za senatno potrditev in uvajanje naslednika, in tudi zato, da bodo »interesi obrambnega ministrstva ustrezno izraženi in zaščiteni na bližnjih dogodkih«, pri čemer omenja tudi zasedanje obrambnih ministrov Nata sredi februarja. Zdi se, da se želi Mattis pred odhodom še enkrat usesti tudi z zavezniki in bržkone podati svoje poglede tudi na prihodnost, ki v očeh zaveznikov zdaj postaja še bolj negotova. Znano je denimo, da je Trump celo namignil na izstop ZDA iz Nata, če druge članice ne bodo povečale obrambnih proračunov. Tudi umik iz Sirije (če si nepredvidljivi predsednik vendarle ne premisli) odpira ogromno vprašanj za zahodne države, ki imajo tam svoje vojake. Nove ofenzive pa lahko pomenijo tudi nov begunski val.
Predvsem pa do Trumpa kritični ameriški mediji ocenjujejo, da po Mattisu ne bo nikogar več, ki bi krotil njegovo impulzivnost, saj je pričakovati, da bo na položaj nastavil nekoga, ki bo njegove zamisli podpiral. »Združene države in njihove pretresene zaveznice bodo zdaj odkrile pravi pomen slogana Najprej Amerika,« svarilno napoveduje New York Times. In pri tem se zdi celo nekoliko zadržan v primerjavi s tistimi, ki zaradi odhoda Mattisa in napovedanega umika ZDA iz Sirije in Afganistana napovedujejo, da so se odprla vrata globalnemu kaosu.
