Kardum “stopil iz omare”

Še preden sem se z županom maja srečal jaz, je bil pri njem na lobističnem obisku Kardum sam. Hkrati je nastopal kot županov človek, zaskrbljen državljan in direktor. Takrat sta se na štiri oči dogovorila, da so njegove skrbi kot državljana odveč, saj je županov človek in bo lahko za direktorja kandidiral še tretjič. Po županovih besedah je Kardum omahoval. Predpostavljam, da županu ni izdal pravih razlogov za to. Sam pri sebi pa se je prav dobro zavedal spornosti svoje kandidature. Če se skušam vživeti v Kardumovo kožo, vidim vsaj dva razloga za njegovo omahovanje. Odločitev je bila sporna zanj osebno, saj je bil v kulturniški javnosti znan kot zagovornik ideje o dveh mandatih za direktorje kulturnih zavodov. Upravičeno ga je skrbelo, da bo s tretjo kandidaturo izgubil svojo kredibilnost. Drugi problem je bil resnejši. Kot vršilec dolžnosti direktorja Kina Šiška se je strinjal s tem, da njegova ekipa pristane na največ dva mandata. Če gre v prvem primeru za stvar njegove osebne morale, gre v drugem primeru za stvar njegove etike kot direktorja. Kaj to pomeni? Ko je na sestanku z županom sprejel odločitev o tretjem mandatu, je bil kot direktor dolžan o tem obvestiti nadzorni svet in mene kot predsednika sveta. In kaj je storil Kardum? Potuhnil se je in upal, da ne bo nihče ničesar opazil. Če se ne motim, je šele v intervjuju za Dnevnik zbral dovolj poguma in »stopil iz omare«.

O njegovi nameri, da namerava kandidirati, sem izvedel iz časopisa. V intervjuju z »uspešnim direktorjem« je izjavil, da o ponovni kandidaturi razmišlja (čeprav je bila v resnici odločitev že sprejeta). Nad njegovim dejanjem sem bil globoko razočaran. Bi ga lahko o svojem moralnem stališču obvestil? Lahko, vendar me ni k temu nič zavezovalo. Tako kot ni Kardum čutil potrebe, da me pokliče in mi razloži, zakaj je spremenil svoje stališče o dveh mandatih, tudi jaz nisem čutil potrebe po tem, da mu razlagam svoje razočaranje nad njim. Sem pa kot predsednik nadzornega sveta Kina Šiška ukrepal, ker me je k temu zavezoval moj položaj. Najprej sem šel k županu – kar gre Kardumu iz razumljivih razlogov zelo na živce – da mu razložim nelegitimnost Kardumove odločitve. Nato sem se iz istega razloga oglasil še v tiskanem mediju, da bi pozval mestno politiko k odgovornemu ravnanju.

Svoj namen sem dosegel. Preprečil sem, da bi za direktorja kandidirala ena sama ekipa. In dosegel sem, da bo izbira direktorja na očeh javnosti.