Ruski predsednik Vladimir Putin je ostal zvest tradiciji. V zdaj že štirinajstem prednovoletnem odgovarjanju domačim in tujim novinarjem – tokrat sta bila akreditirana 1702 – je samo še izpopolnil svoj nastop, glede katerega vsakič obljublja, da bo sprejel vsako vprašanje, potem pa odgovore vehementno preusmeri v svojo politično promocijo. Ogrevanje v prve pol ure tiskovne konference, ki je spet trajala skoraj štiri ure, je bilo namenjeno gospodarskim temam, pri čemer je izpostavil dosežke navkljub zahodnim sankcijam. Slednje ne dosegajo zastavljenega cilja, ki je po njegovem slabitev vse samozavestnejše Rusije, ampak so prisilile njihovo gospodarstvo k drugačnemu razmišljanju in uspešni prilagoditvi, s katero bo po njegovem sposobno preboja med pet najmočnejših gospodarstev na svetu. Pomanjkljivost vidi Putin predvsem na področju tehnoloških inovacij. Nizko gospodarsko rast, ki naj bi do konca leta vendarle dosegla 1,8 odstotka, pa je pripisal tudi nizkim cenam energentov.
Večja pozornost svetovne javnosti je bila namenjena zunanjepolitičnim vprašanjem, med katerimi so bila najbolj pričakovana tista o odnosih z ZDA, o sporih z Ukrajino, o rožljanju z jedrskim arzenalom, vohunskih škandalih in vmešavanjih v volitve zahodnih držav.
Ve se, kdo želi nadvlado
Putin pravi, da so vselej pripravljeni na pogovore z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, da pa ne ve, ali bo do njih prišlo. »Obstajajo vprašanja, ki jih moramo skupaj reševati, o Severni Koreji, Afganistanu, in druga, tako svetovna kot dvostranska,« je dejal. Na vprašanje, ali ima morda namen upravljati s svetom, pa je odgovoril, da »se ve, kje se nahaja štab, ki to počne… Ta ni v Moskvi, povezan je z vodilno vlogo ZDA v svetovnem gospodarstvu in z izdatki za obrambo – 700 milijard in več, ki jih trošijo ZDA, v primerjavi z našimi 46,« je upravljalce sveta tokrat opredelil Putin. Pripisovanje tovrstnih namenov Rusiji pa je označil za kalup, v katerem se v zahodnem javnem mnenju oblikujejo rešitve njihovih notranjih problemov, v vzhodni Evropi pa rusofobija prinaša nekaterim politične koristi.
Pri slednjem mu je prišlo prav odpiranje vprašanj o Donbasu v Ukrajini in nedavnem incidentu z zajetjem ukrajinskih vojaških ladij in mornarjev v Azovskem morju. Vse skupaj je označil za kijevsko provokacijo za predvolilno okrepitev predsednika Petra Porošenka, ki ga sicer ni imenoval, a tudi ni skrival, koga ima v mislih. O zajetih vojakih pa je dejal, da bo odločitev o njihovi usodi sprejeta po koncu sodnega postopka. Da bi prišlo do skorajšnjega izboljšanja odnosov z Ukrajino, Putin ne verjame, dokler bodo tam vladali rusofobi, ki po njegovem delujejo v nasprotju z interesom lastnega naroda. Glede nedavne osamosvojitve ukrajinske pravoslavne cerkve pa je dejal, da se z njo poskuša razkol med Ukrajinci in tam živečimi Rusi še poglobiti.
Risanje temačne prihodnosti
Posebno temačno prihodnost pa je Putin risal v zvezi s Trumpovo odpovedjo sporazuma o balističnih raketah kratkega in srednjega dosega. Skrbi ga, da se možnost uporabe jedrskega orožja povečuje, čeprav je jasno, da bi tovrstna vojna vodila v uničenje civilizacije, če ne kar planeta. Ni zanikal, da Rusija razvija nova orožja, a je potrebo po tem upravičil s skrbjo za varnost in z vzdrževanjem ravnotežja, ki ga menda ruši zahod. Vohunske afere pa je tako kot gospodarske in politične sankcije ZDA in EU označil za poskuse oviranja razvoja Rusije. Dodal je, da če ne bi bilo afere z zastrupitvijo bivšega agenta Skripala v Angliji, bi si na zahodu po njegovem izmislili kaj drugega.
