Prizadevanje desnosredinskega belgijskega premierja Charlesa Michela v zadnjih dneh, da bi po izstopu flamskih nacionalistov iz koalicije ohranil manjšinsko vlado do rednih parlamentarnih volitev maja 2019, je bilo neuspešno. V torek zvečer, ko mu je postalo jasno, da mu v opoziciji, kjer je skoraj samo levica, niti malo niso pripravljeni pomagati (zlasti pred volitvami se jim to ne izplača), je kralju Filipu ponudil odstop. Opozicijske stranke so od Michela v zameno za podporo namreč zahtevale preveč, in sicer da povsem spremeni svojo politiko, med drugim da zniža DDV in zviša pokojnine.

Tako bo 42-letni Michel do maja, ko bodo tudi regijske in evropske volitve, verjetno opravljal tekoče posle. To za državo ne bo nič novega: Belgija ima v rokah svojevrsten svetovni rekord, saj je državo v letih 2010–2011 kar 541 dni vodila vlada, ki je opravljala samo tekoče posle. To po drugi strani kaže na težave pri sestavljanju večinskih koalicij v državi, v kateri mora biti nekakšno ravnotežje med Flamci in frankofoni. V Michelovi vladi, ki je nastala leta 2014, so bili poleg njegove precej šibke frankofonske liberalne stranke še dve flamski desnosredinski stranki in Novo flamsko zavezništvo (N-VA), ki si je v zadnjih petnajstih letih s svojim nacionalizmom in separatizmom za sedemkrat povečalo število volilcev.

Michel za Marakeš, N-VA za Bannona

Ministri N-VA, najmočnejše belgijske stranke, so odstopili 9. decembra in odtlej je Michela podpirala samo še tretjina od vseh 150 poslancev. Predvsem je bilo za N-VA nesprejemljivo, da je premier nameraval oditi v Marakeš podpisat migracijski sporazum. Kako zelo je to moralo motiti N-VA, je očitno, če vemo, da so ti flamski nacionalisti 8. decembra skupaj s francosko skrajno desničarko Marine Le Pen in Stevom Bannonom, nekdanjim Trumpovim svetovalcem, nastopili na političnem shodu v Bruslju proti migracijskemu sporazumu.

Poleg zavračanja marakeškega sporazuma so v N-VA od Michela zahtevali še več avtonomije za Flandrijo. Izsiliti so hoteli tudi predčasne parlamentarne volitve, saj so ocenili, da jim bo volilna kampanja, ki bi bila osredotočena na migracije in vprašanje nacionalne identitete Flamcev, koristila. Mudilo pa se jim je tudi zato, da se ne bi morda začeli krepiti skrajni desničarji iz Vlaams Belang, njihovi glavni tekmeci. Tako v Michelovi stranki trdijo, da je vlada razpadla, ker je N-VA začela volilno kampanjo.  

Očitno pa se politična kriza ne bo končala s predčasnimi volitvami in bodo verjetno vseeno maja. Na njih se bo V Flandriji še okrepil izrazito desničarski N-VA, med frankofoni, torej v Valoniji in Bruslju, pa bodo zmagali verjetno Zeleni in radikalna levica. Torej bo spet zelo težko sestaviti novo vlado. Flamski separatisti iz N-VA in Vlaams Belang pa bodo imeli nov dokaz, da takšna država nima prihodnosti.