Nove vrednote namesto novih zidakov

Ustvarjalnost proti depresiji

»Nova infrastruktura je bila za Gradec zelo pomembna, saj določenih tipov prizorišč prej sploh ni imel; tudi sicer so arhitekturni in umetniški posegi v prostor precej prispevali k svežemu vzdušju v mestu,« je povedal Schrempf. Rezultati EPK so po njegovih besedah vidni še danes, saj se ni spremenilo le mesto, ampak tudi miselnost prebivalcev. »Od takrat se tako mestne oblasti kot ljudje zavedajo pomena kulture in kreativnosti.« Po koncu EPK je za krajši čas zavladalo zatišje; v okolju, ki se je navadilo živahnega kulturnega utripa, je bilo občutiti potrtost. Tako so se sčasoma odločili za sistematično podporo kreativnim industrijam, usmerili so se predvsem v oblikovanje; danes ima Gradec naziv mesto oblikovanja in je pomembno ustvarjalno središče.

Zdaj je Schrempf direktor mreže Creative Industries Styria, ki že leta podpira kreativne industrije na avstrijskem Štajerskem in njihovo povezovanje z gospodarstvom. »Skrbimo za prevajanje impulzov med ustvarjalnostjo, gospodarstvom in politiko, povezovanje navdiha in vrednot,« je razpredal. »In trdno sem prepričan, da kreativnost spreminja svet na bolje.« Gre seveda za diskurz »sodobnega kulturnega menedžmenta«, ki ga ustvarjalnost zanima zlasti v njeni uporabnosti za oblikovanje različnih (tudi nematerialnih) tržnih proizvodov, torej bolj z vidika kapitala kakor pa tako ali drugače definiranega javnega interesa.

Kar pa še ne pomeni, da na primeru Gradca ni mogoče poiskati uporabnih naukov za Ljubljano, pri čemer ne gre samo za vzpostavitev institucionalne »infrastrukture«, ki bi tesneje povezala deležnike na področju kreativnih kulturnih in digitalnih industrij, ampak tudi za zavedanje transformativnega potenciala, ki ga ima kultura v razmerju do širše družbe. Navsezadnje je mogoče ob pomoči tega uvida tudi preseči tisto logiko dobička, v kateri se kreativnost kanalizira v smeri zasebnih podjetij, ter priznati ustrezen pomen »neprofitnim« oblikam umetnosti, ki nastajajo v javnih ustanovah ter precejšnjem delu nevladnega sektorja.

Ne stavbe, ampak premiki

Tudi sicer se danes evropsko prestolnico kulture razume bolj kot nekakšen »sistem vrednot«, ne pa kot pretežno infrastrukturni projekt; glavni pomen se ne pripisuje stavbam, temveč učinkom, ki jih ima prireditev na svojo okolico. Vsaj v tem pogledu je mogoče tudi mariborsko EPK označiti kot delno uspešno, saj je rodila še vedno delujoči projekt Urbane brazde, odmeva pa tudi v vzpostavitvi skupnostnega razvojnega centra Tkalka in uvajanju participatornega proračuna v nekaterih mestnih četrtih. »EPK dandanes ni samo stvar kulture, temveč širše družbe,« je na pogovoru o medsektorskem povezovanju poudaril umetnik in aktivist Vuk Ćosić, sicer tudi sodelavec pri pripravi projekta EPK 2020 na Reki. »Zato poudarek ni samo na umetniškem programu, ampak vse bolj na celostnem preoblikovanju neke skupnosti.«

Na pomen ustvarjanja novih vezi je opozorila tudi Meta Štular, vodja RogLaba. »Od projektov, kot je EPK, tako politika kot scena veliko pričakujeta, toda treba je vedeti, da ti ne rešijo vseh težav, ki jih imajo ustvarjalci. Na koncu se navadno pokaže, da je bil najbolj od vsega pomemben sam proces priprave in izpeljave tega dogodka, ki je zahteval sodelovanje različnih akterjev.« S tem se ponudi tudi priložnost, da institucije premislijo o svoji vlogi, je nato namignila Anja Zorko, vodja Centra za kreativnost pri Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. »Pri nas smo s projekti, kot je denimo bienale industrijskega oblikovanja, prešli od tradicionalne razstave v produkcijsko platformo; skratka, nismo več pasivni opazovalci okolja, ki zgolj predstavljajo neke vsebine, temveč njihovo nastajanje dejavno spodbujamo.«

Luka Piškorič iz razvojne platforme Poligon, namenjene zlasti samozaposlenim ustvarjalcem na področju kulture in kreativnih industrij, pa je opozoril, da trenutno primanjkuje predvsem osnovnih prostorov za produkcijo, od delavnic do ateljejev, ne pa samih razstavišč, česar pa mesto in država ne rešujeta s podporo centrom, kakršen je njihov. Vedno več kreativcev zato odhaja v tujino. »Ena od posledic turboturistične strategije Ljubljane je tudi ta, da je izjemno težko najti namestitev za tuje ustvarjalce, ki bi želeli priti sem za nekaj mesecev, saj se stanovanja oddajajo le še prek airbnb, kar pa je za daljše obdobje predrago.«

»Turistifikacija mesta pomeni tudi to, da se iz njega izriva dejavnosti in ljudi, ki nimajo neposrednega opravka s turizmom,« se je strinjal Ćosić. »Morda pa je to tema, ki bi se je lahko dotaknila EPK: so strategije, ki jih tako uspešno izvajamo, tudi zares koristne?«