Projekt povezave odpadnih voda Medvod z ljubljansko čistilno napravo ni nov. S to povezavo naj bi bila rešena tudi ekološka problematika tovarne celuloze in papirja Goričane. V soglasju z oblastmi in Vodovodom-Kanalizacijo (VO-KA) je tovarna že od leta 1974 financirala povezovalni kanalski sistem in skozi vodni prispevek tudi CČN Ljubljana. Leta 1991 je bil povezovalni kanal zgrajen. Tovarna je na zahtevo pristojnih služb in v soglasju z VO-KA dne 9. 12. 1991 priključila odpadne vode na kanalizacijsko omrežje. Približno po desetih dneh je začelo iz kanalizacijskega sistema neznosno smrdeti po gnilih jajcih.

Iz zapisnika sekretariata za varstvo okolja in urejanja prostora dne 20. 1. 1992 je razvidno:

– da se občani Šiške pritožujejo zaradi zdravstvenih težav in neznosnega smradu, ki izhaja iz kanalov;

– da se je smrad začel širiti po priključitvi odpadnih voda tovarne celuloze in papirja Goričane;

– da odpadna voda tovarne ob vstopu v kanalizacijski sistem zadošča vsem pogojem in ne smrdi;

– da so se v kanalizacijskem sistemu v mešanici odpadnih voda celuloze z drugimi odpadnimi vodami nepričakovano začeli intenzivno odvijati anaerobni mikrobiološki procesi in kot posledica teh razvoj žveplovega sulfida, smrad in korozija kanalskega sistema;

– da se je pokazal zgrešen koncept načrtovanja čiščenja odpadnih voda in graditve kanalizacije, ki je stal mnogo denarja.

VO-KA je potem 17. 2. 1992 prepovedal tovarni celuloze in papirja Goričane odvajanje odpadne vode v kanalski sistem. Ker tovarna ni smela spuščati odpadne vode v kanalski sistem, v reko Soro pa tudi ne, je obrat proizvodnje celuloze zaprla in 300 delavcev je ostalo brez dela. Nastala je velika gospodarska škoda. Prizadeto je bilo tudi gozdno gospodarstvo Slovenije, saj je bila tovarna velika porabnica tretjerazrednega smrekovega lesa. Kljub vsemu pa smo imeli veliko srečo, da ni nastala večja zastrupitev prebivalstva. Žveplov sulfid je namreč zelo strupen in eksploziven.

Zakaj se nam je vse to zgodilo? Ali je sam koncept čiščenja mešanih industrijskih in komunalnih voda napačen? Industrijske odpadne vode se najceneje in najlažje očistijo pri izvoru, ne pa v raznih mešanicah. Tudi mešanice odpadnih vod večjih kmetij s komunalnimi vodami povzročajo pri čiščenju težave.

Pri načrtovanju kanalizacijskega sistema je načrtovalec očitno zanemaril kemične in biološke procese, ki nastanejo pri mešanju industrijskih in drugih odpadnih voda s komunalnimi vodami. Načrtovalec ni izvršil simulacije različnih mešanic odpadnih voda in čiščenja teh upoštevajoč zadrževalne čase v kanalizacijskem sistemu, čeprav so mu bile količine in kvaliteta posameznih odpadnih voda znane.

Kanalizacijski sistem je del vodovodno-čistilne naprave. Kemični in biološki procesi se začnejo odvijati že v kanalizacijskem sistemu. Kanalizacijski sistem je torej treba presojati kot celoto s CČN, tako z vidika ekonomike kot z vidika učinkovitosti čiščenja odpadnih voda, ter pridobiti vsa ustrezna dovoljenja. Ali so bile narejene vse te presoje in upoštevane stare izkušnje in napake?

Kanalizacijski sistem je zahteven gradbeni objekt. Iz omenjene zgibanke ni razvidno, koliko bo ob načrtovani investiciji stalo čiščenje 1 kubičnega metra odpadne vode občana Ljubljane, Medvod ali Vodic na položnici. Kolikšna bi bila cena čiščenja odpadnih voda Medvod, Vodic in Ljubljane z nadgradnjo obstoječega sistema? Z nadgradnjo obstoječega sistema bi se namreč izognili tudi gradnji kanala čez vodovarstveno območje in obvarovali pitno vodo Ljubljane.

Ni mi tudi jasno, zakaj projekt predvideva povečanje zmogljivosti CČN Ljubljana na 555.000 PE, ali drugače povedano, za 555.000 prebivalcev, če pa je sedaj prebivalcev Ljubljane le 280.000, Medvod 3600, Vodic pa 1100 in nas tudi leta 2050 ne bo 500.000. Poleg tega v zgibanki piše, da je že obstoječa CČN Ljubljana projektirana za 360.000 PE.

Ljudmila Suša dipl. ing., vodja nekdanjega laboratorija za celulozo in vode