Uprizoritev Reka, Reka/Syntapiens::IZ je pravzaprav predstava o igralki Ivi Zupančič, pojasnjuje režiser Dragan Živadinov pred nocojšnjo premiero. Ta lani umrla gledališka in filmska umetnica je bila sicer tudi ena izmed štirinajstih sodelujočih v njegovem petdesetletnem gledališkem projektu Noordung 1995–2045, v okviru katerega naj bi vsi nastopajoči po smrti dobili svoj umetniški satelit, ki bo krožil v orbiti; prvi, ki bo zastopal igralko Mileno Grm (umrla je leta 2011), naj bi bil po načrtih v vesolje nameščen že čez nekaj let. Iva Zupančič za zdaj dobiva odrsko posvetilo, ki se napaja pri drami Daneta Zajca Otroka reke.

»Zadnja vloga, ki jo je odigrala Milena Grm, je bila vloga Reke v predstavi Otroka reke, prav to pa je bila tudi ena od prelomnih vlog Ive Zupančič v zgodnjih letih njene kariere,« razjasni ozadje režiser. »Tako sem postal pozoren na to besedilo Daneta Zajca, ki v mojem življenju tudi sicer ni imel ravno nepomembne vloge, saj so se že najini predniki dobro poznali, rad pa je hodil tudi na moje predstave. To sicer ni ravno dramska literatura za tip gledališča, s katerim se ukvarjam, toda po motivih te drame sem nato napisal molitveni vzorec, ki je postal izhodišče za uprizoritev.« Gre namreč za »gledališko obredje«, kot mu pravi Živadinov (izraz je sicer uporabil že za nekatere svoje prejšnje projekte), ki pa je tudi »nekoliko apokrifno«, saj gre pri Otrocih reke navsezadnje »za dramo o incestu, čeprav ni tega nihče nikoli napisal ali povedal na glas«.

Kot pove, ga je pri snovanju projekta silno opogumilo to, da je naletel na igralko Mirando Trnjanin. »Ko sem jo videl na odru, sem vedel, da sem dobil osebo, ki bo odigrala Ivo Zupančič,« navdušenja nad to 27-letno ustvarjalko ne skriva Živadinov. Poleg nje v predstavi nastopajo še Borut Veselko, Marko Mlačnik (prvi bo igral Daneta Zajca – pesnika, drugi pa Daneta Zajca – dramatika) in Davor Janjić v vlogi Tujca. Scenografijo in kostumografijo podpisuje Dunja Zupančič, za digitalne konstrukcije je poskrbel Miha Turšič, za glasbo pa Dario Seraval. »Pravzaprav lahko rečem, da se v tokratni predstavi skozi slovensko poetično dramo lotevam nekaterih temeljnih vprašanj gledališke umetnosti,« sklene režiser. »Ali rečeno drugače, predstava izhaja iz prepričanja, da je gledališče najprej poezija in šele potem vse drugo.«