Še preden začne ustvarjati, je zanjo nujno razumevanje, kje bo delo postavljeno, pravi kiparka Tejka Pezdirc (1985). V primeru galerije Alkatraz je bil tako integralni element njene razstave tudi izčiščena praznina, specifična nemost, ki jo omogoča tamkajšnji galerijski prostor. »Tudi barve na materialih mojih del, ti so praviloma naravni, kot sta les in kovina, so transparentne ali bele,« razlaga, ko vabi v svojo Nemo hišo.
Tejka Pezdirc se ukvarja z vprašanji gradnje identitete v povezavi s spominom in odsotnostjo. Snov je našla na pokopališčih v domačem Obkolpju, kjer v nagrobne spomenike nemalokrat kleše imena umrlih pa tudi njihovih še živečih partnerjev. Zanimalo jo je, kako se s svojim portretom na nagrobnem kamnu, v tamkajšnjih vaseh ta tradicija še obstaja, sooča še živa oseba.
Srečna, ker ve, kam bo šla
V sklopu svoje umetniške raziskave je opravila intervjuje z več kot 50 ljudmi, ki več let gledajo lastni grob in so še dodatno, na zelo neposreden način soočeni z nujnostjo lastne smrti. Nekateri sogovorniki so nad njeno radovednostjo negodovali, večina se je odločila, da jo povabi v svojo hišo. »Pomemben del procesa je bil, da so me sprejeli v svoj dom. Večinoma so bili izjemno zgovorni, eden od parov mi je denimo povedal, da je človeško življenje pač minljivo in da ju prav zaradi groba zavedanje, da gresta v večni svet, popolnoma pomirja. Neka ženska je srečna, ker njena slika na kamnu pomeni, da ve, kam bo nekoč šla,« poroča umetnica, ki je skoraj brez izjeme govorila z ljudmi, ki imajo do lastne minljivosti – v nasprotju z današnjo družbo, katere ideal je pobeg pred smrtjo – zelo pozitiven, celo vesel odnos. »S smrtjo telesa nimajo težav, ohraniti pa hočejo lastno podobo. Ta je zanje posebna oblika človeškega spomenika, varčujejo, da bo na koncu videti natančno tako, kot so si želeli, tudi zato dajo nekateri svojo podobo na nagrobnik že razmeroma mladi, štiridesetletni. To je navsezadnje slika, po kateri naj si jih ljudje zapomnijo, ko jih ne bo več.«
A na sentimentalno plat njihove zgodbe se umetnica tokrat ni osredotočala, bolj se je spraševala o fenomenu prostora. V vseh hišah, ki jih je obiskala, je bila namreč prisotna neverjetna praznina, njihovi predmeti so imeli predvsem uporabno vrednost, čas se je tam ustavil, pravi. »Nisem jih snemala na distanciran, dokumentiran način, ampak me je zanimalo, kaj je njihov skupni imenovalec – kako ti ljudje vidijo svoj dom in kako svoj grob. Ključna točka za moj razmislek je bila, da sta jim oba domača, fraza večni dom morda zveni izrabljeno, a ni zanje nič manj resnična.«
Krsta kot hiša
Galerijske stene je tako raje kot z ganljivimi pripovedmi »napolnila« s štirimi videoposnetki, ki ujeti v majhen okvir delujejo kot slike, šele ko se jim gledalec približa, opazi, da je v njih prisotno gibanje kamere in portretirancev. A ti se le malo premikajo in videi so brez zvoka, kot da bi bile osebe na njih še žive, a na neki način že odsotne, pozabljene. »Bolj kot posamezne razlage me je zanimal značaj človeka v trenutku nelagodja, ko v praznini čaka, da mu zastavim naslednje vprašanje,« pravi avtorica. Minimalistični objekti, razstavljeni pred posameznimi videi – denimo zloženi odeji (pena, prelita z mavcem), kot da sta pripravljeni na odhod –, pa so njena mestoma tudi abstraktna kiparska reakcija na portretirance.
K odzivu vabi tudi dvignjena lesena škatla, nemara podobna ne le hiši, ampak tudi krsti, v kateri lahko skozi ozke line uzre nagrobne fotografije parov. »Nujno se mi je zdelo prevprašati, kako prekriti očitnost tega, kar je notri. Gledati skozi kukalo je drugače kot gledati skozi rahlo priprta vrata,« še sklene Pezdirčeva, ki je razstavni projekt v sklopu programa medgeneracijskega povezovanja, ki ga ponuja Alkatraz, zasnovala s pomočjo umetnice Polonce Lovšin.
