Občinsko glasilo je skratka ogledalo dosežkov in nekritičnih pogledov, zato tudi kritična pisma bralcev tam niso niti malo zaželena. Prej kot v občinskih glasilih bo kritično razmišljajoči državljan dosegel objavo svojih tekstov v dnevnem časopisju in tedenskih publikacijah, a še tu so omejitve. Dejstvo, da smo leta 1991 z vrnitvijo v kapitalizem naredili korak nazaj, kar je v nasprotju z normalnim razvojem, ko višek enega sistema pomeni njegov propad in rojstvo novega, naprednejšega družbenega sistema. Toda pri našem, kot pri vseh drugih znanih »socialističnih« eksperimentih, je šlo za prehitevanje, saj je bila kraljevina Jugoslavija bolj fevdalna kot kapitalistična država, »revolucionarji« in voditelji nove Jugoslavije pa le povzpetniški amaterji. Vse to se še danes odraža v medijih, kar predstavlja dodatno težavo kritično razmišljujočih piscev pisem bralcev.

A če ima v dnevno in tedensko časopisje še vstop beseda piscev pisem bralcev, sta radio in televizija – govorim o tej, kateri mora RTV-prispevek plačati vsak državljan Slovenije, ki ima radijski ali tv-sprejemnik oziroma napravo za sprejem teh programov (Ur. l. 96/05) – nam državljanom nedostopna. Obvezani smo, da plačujemo dajatev javni ali nacionalni RTV-hiši, zato to ni naročnina, ampak je to – glede na to, da se radiotelevizija preprosto požvižga na naše mnenje – nategovalnina ali kaj podobnega. In potem doživimo, da si televizijski realizatorji delijo nekakšne viktorje kot priznanja za veledosežke. Pa ne gre samo za viktorje, gre tudi za popolno razvrednotenje priznanja po Franu Milčinskem - Ježku, kot je bila letošnja podelitev Zoranu Predinu.

Po eni strani popolna nemoč nas gledalcev in poslušalcev osrednjega medija, po drugi pa si oni mislijo, da imajo absolutno prav, čeprav med nami ni komunikacije, ker televizijci živijo v prepričanju o svoji velevažnosti in nezmotljivosti. Koliko sreče pripisujete zakonu, kjer ima edino ona vedno vse prav?

Jožef Praprotnik, Jesenice