Protestniki ne nasprotujejo več le posameznim ukrepom svojih vlad, ampak sporočajo, da gre za spremembo političnega sistema oziroma da gre za participacijo. Političnega sistema sploh ne bi bilo treba spreminjati, če bi politiki znali prisluhniti tistim, ki so jih izvolili in ki jih predstavljajo. To, da moraš vprašati tistega, ki ga predstavljaš, kaj in kako v njegovem imenu deluješ, je v bistvu logično, kajti le tako imaš mandat za svoje odločitve.
Nespraševanje ljudi, neparticipacija ljudi je ne le nelogična in nekorektna, ampak tudi nespametna in škodi tistim, ki to počnejo. Če odločaš o pomembnih vprašanjih brez konsenza in družbenega soglasja, si po nepotrebnem koplješ politično jamo, vabiš ljudi na ulice. Dejanja politike morajo biti ne samo legalna, ampak tudi legitimna in legitimiteto jim lahko daje le široko soglasje uporabnikov. Te uporabnike sicer formalno zastopajo parlamentarci, a dejansko operativno in vsebinsko seveda ne, ker tudi oni nikogar nič ne sprašujejo, ampak se takoj po izvolitvi spremenijo v vsevede.
Konkretno to ni le vprašanje naše države, gre tudi za prihodnost EU, ki prav tako ni sposobna vprašati in potem ukrepati, ampak se le odziva na ulične odgovore ljudi, ki niso imeli možnosti drugače odgovoriti na nepostavljena vprašanja. Kako enostavno je vprašati in se odločiti, je denimo vprašanje o poletnem in zimskem času. Ali so nas naši evroposlanci že kdaj kaj vprašali in nam že kaj koristili? Žal ne. Tudi domači parlamentarci tega ne delajo, ni te navade, ni te korektnosti in ni te kulture. Morda bi usklajevanje odločitev z javnim mnenjem večkrat pripeljalo do identičnih odločitev, vendar bi bila njihova kakovost veliko večja.
Je pa takšna kultura možna: ali poznamo ime predsednika države, če ga sploh imajo, in predsednika vlade Švice? Ne poznamo, kot da ju sploh nimajo. In je najbolj prav tako, saj tam državni uradniki le izvršujejo, kar je treba logično narediti, ko pa gre za vprašanja politične narave, enostavno vprašajo ljudi in dobijo odgovor. So v Švici ulični nemiri ali demonstracije?
Nepostavljanje vprašanj in bodisi formalno bodisi oblastno obnašanje vladajočih na široko odpirata vrata skrajnim negativnim politikam in negativnim ljudem, ki kujejo dobičke iz vsesplošnega nezadovoljstva, kar je še večja potencialna težava.
Vse kaže, da naslednja revolucija ali vojna ne bo potekala med državami, ampak kar po posameznih državnih dvoriščih in ulicah, dokler se ne bosta vzpostavili normalna participativna in empatična oblast ter kultura vladanja. Mogoče bodo zmagovalci takšnih nacionalnih revolucij in vojn takšni, kot se jih spominjamo iz najmračnejših časov ne tako oddaljene zgodovine.
Bojko Jerman, Dolsko
