Več kot 20 let sem vodil strokovno službo na Zavodu za gozdove Slovenije in lahko mi verjamete, da imam rad drevesa. Vendar ne povsod in za vsako ceno. Vselej sem se in se bom zavzemal za to, da sadimo in negujemo drevesa v gozdovih, na zaraščajočih površinah, zaradi pestrosti krajine tudi v skupinah in posamič v kmetijski krajini, v parkih in na vrtovih, tudi ob ulicah in cestah v naseljih. Tik ob odprtih cestah, zunaj naselij, kjer smemo z avtomobili brzeti s hitrostjo do 90 km na uro, pa dreves brez zavarovanja z vzdolžno varovalno ograjo ne bi smelo biti, predvsem ne na zunanji strani ovinkov. Tudi vsi drevoredi ob odprtih cestah bi morali biti zavarovani z zaščitno ograjo, kot je to na primer zdaj urejeno ob Napoleonovem drevoredu pri Logatcu. Vsak trk v drevo neposredno ob cesti pomeni prometno nesrečo s hudimi posledicami.
S trditvami, da drevesa niso nič kriva, če vozimo po pameti, se ne strinjam, saj lahko pride do nesreče tudi ob previdnejši vožnji. Ali naj se potem tudi zdravniki ne bi ukvarjali s ponesrečenci, ki se kjer koli in kakor koli poškodujejo po lastni krivdi?
Ne spuščam se v formalni del izvedenega poseka (soglasja, dovoljenja, odločbe…). Verjamem, da je bilo glede tega vse v redu. Gasilci, ki jih zelo spoštujem zaradi nesebične pomoči ob vseh naravnih in drugih nesrečah, si za preventivno razmišljanje in ukrepanje tudi tokrat zaslužijo pohvalo.
Mag. Živan Veselič, Postojna
