V ju-jitsuju imajo korenine vse moderne borilne veščine (judo, karate, aikido… ). »Gre za športno panogo, v kateri se tudi tekmuje, in sicer v športnih borbah po pravilih mednarodne ju-jitsu zveze ter v prikazanih tehnikah v tako imenovanem duo sistemu. Ju-jitsu priznava tudi Mednarodni olimpijski komite (MOK), največje tekmovanje pa so svetovne igre, ki so organizirane na vsake štiri leta,« pojasni Marta Ivanušič, ki je ju-jitsu začela trenirati v osmem razredu osnovne šole in na tatamiju ostala skoraj dvajset let.
Marta Ivanušič pravi, da je eno glavnih načel ju-jitsuja v tem, da ne temelji na fizični moči, ampak v pametni uporabi tehnik, da se s čim manjšo vloženo silo izvleče maksimalni možni učinek. »Praktična uporabnost načela se kaže v tem, da se poskuša izkoristiti moč, silo in gibanje napadalca, ki jih z ustrezno tehniko izkoristimo za dosego cilja. To pa je obramba.«
Prav tako pomembno načelo je, nadaljuje Ivanušičeva, da nikoli ne prekoračimo nujne samoobrambe – namen ju-jitsuja namreč ni napad ali poškodovanje. Pri tem uporabimo tehniko in znanje, zato da z najmanjšo potrebno silo preprečimo napad oziroma se ga obranimo. Cilj je obramba, ne pa maščevanje in uporaba sile za prizadejanje poškodb.
Večina ju-jitsu klubov po Sloveniji je usmerjena tako v rekreativni kot tekmovalni ju-jitsu. Treningi potekajo na blazini – tatamiju, vendar lahko izkoristimo tudi naravo. Vadeči so na vadbi oblečeni v kimono. »V toplejših mesecih, v začetku sezone, lahko vadba poteka tudi na prostem. Ni lepšega kot ogrevanje s sproščenim tekom po trim stezi ali po gozdu, kjer lahko v senci dreves vadimo tehnike udarcev, brc, blokad, vzvodov… Skoraj vse tehnike, razen tistih, ki potekajo na tleh, lahko kakovostno treniramo na prostem,« pove sogovornica, ki se rada spominja časa, ko se je pripravljala na polaganje črnega pasu. Takrat je pogosto izvedla kakšen trening na Rožniku, ob skakalnicah je vadila tehnike in nato opravila še kondicijski trening.
Glede začetka ukvarjanja z ju-jitsujem Ivanušičeva svetuje, da je za otroke primeren čas ob vstopu v šolo. »Otroške skupine ju-jitsuja naj ne bi bile namenjene treniranju v pravem pomenu besede, ampak igranju in učenju osnovnih elementov. Gimnastične veščine, kot so različni prevali naprej in nazaj, stoje na rokah ter koordinacijske vaje, so osnova tako za učenje ju-jitsu prevalov in padcev kot tudi za vse ostale športe. Če je trener usposobljen za delo z otroki, potem bo vadba zasnovana na igrah,« poudarja diplomantka fakultete za šport in dodaja, da je glavni namen vadbe z najmlajšimi njihovo zadovoljstvo, smeh in gibanje. Bolj poglobljeno učenje tehnik lahko počaka.
