»Povohajte, potipajte, začutite,« nas na ogled pravkar prenovljenega prostora v Mačkovi ulici povabi enainštiridesetletni Emir Okanović, promotor in informator prodajalne z ročnimi izdelki oseb s posebnimi potrebami z domiselnim imenom Skbovin'ca. »No, vi se boste sprehodili, jaz se bom pa malo vozil,« se še pošali na način, ki daje slutiti, da gre za preverjeno frazo, s katero redno prebija led v komunikaciji z obiskovalci.
Sam je namreč na invalidskem vozičku, sicer pa je dolgoletni član Zveze društev za cerebralno paralizo Sonček, enega od štirih varstveno-delovnih centrov v Ljubljani, ki so se pri projektu združili s pomočjo Mestne občine Ljubljana. Ta jim je odstopila prostor za prodajanje izdelkov, obenem pa jim je v upravljanje na tem mestu predala še so varno točko, informacijsko točko za starejše občane in v bližnji prihodnosti še informacijsko točko za demenco.
Profesionalna trgovina brez miloščine
Okanović je bil v društvu Sonček aktiven že med šolanjem, potem pa se je znašel na življenjski prelomnici, ko je moral samostojno zaživeti in si poiskati zaposlitev. Zaradi invalidnosti je veljal za težje zaposljivega, zato se je vključil v prostovoljno delo v Sončku, pozneje pa so mu zaradi komunikacijskih veščin in znanja tujih jezikov ponudili delovno mesto informatorja Skrbovin'ce.
V trgovini so na voljo ročni izdelki uporabnikov Sončka, prispevajo pa jih še iz varstveno-delovnega centra za vključitev odraslih z motnjo v duševnem in telesnem razvoju Tončke Hočevar ter vzgojno-izobraževalnega centra Janeza Levca in podjetja Želva, ki se ukvarja z usposabljanjem in zaposlovanjem invalidov. Obiskovalci med drugim lahko izbirajo med igračami iz blaga, nakitom, glinenimi in keramičnimi izdelki, lesenimi izdelki, trenutno pa so seveda aktualni praznični okraski in novoletne voščilnice. V letošnji sezoni so jih prodali že okoli 200.
»Veseli nas predvsem to, da smo profesionalna trgovina s spominki in ročnimi izdelki, ki jih ljudje kupujejo, ker so jim všeč, saj so lični in kvalitetni, in ne zaradi miloščine,« poudari Okanović.
Koncept najbliže Avstrijcem in Nemcem
Večino delovnega časa preživi v komunikaciji s strankami in tako občasno zazna presenečen izraz pri kakšnem obiskovalcu, ki v trgovini ne pričakuje človeka na invalidskem vozičku. Jim razloži koncept prostora?
»Nam je vsak gost drag, odzivi pa so različni, pogovarjam se z vsemi, razen s tistimi, za katere ocenim, da si izdelke radi ogledajo v miru. Bolj zadržani so predvsem azijski turisti,« pravi Okanović, ki glede na izkušnje ocenjuje, da tematika aktivnega zaposlovanja invalidov bolj zanima starejše obiskovalce, od narodnosti pa so poleg Američanov najbolj odprti in komunikativni Avstrijci oziroma Nemci, ki tudi sami poznajo tovrstne prodajne koncepte.
Del prostora je namenjen tudi druženju, razstavam in gibalno oviranim oziroma starejšim osebam, ki pridejo po informacije na infotočko 65+, ali pa tistim v stiski, ki pridejo po pomoč na tu delujočo varno točko. Izvajanje teh programov so v Skrbovin'ci od mestne občine prevzeli v zameno za elitno lokacijo na Mačkovi, ki stoji v središču najpomembnejših turističnih znamenitosti in prodajaln s spominki.
Predvsem je pomembno to, pravijo, da gre za prostor, ki je vsem na očeh in ki dokazuje, da so lahko enakovreden del skupnosti tudi ljudje, ki jih je življenje tako ali drugače prikrajšalo.
