Ali naj povem še natančneje? Vidite, včasih so mnogi pridno delali, zraven pa varčevali, da so si potem lahko omislili kakšno reč. Šele potem se je potrdilo, da se bolj splača zadolžiti in se takoj imeti fino – še posebno, če že veste, da dolga ne boste mogli ali hoteli nikoli vrniti. Tisti, ki pomnite, veste, da smo pred novim štetjem imeli neko skupno državo, v kateri je bilo po uradnih podatkih samo 12 ali 13 odstotkov članov komunistične stranke, ki so lahko vladali vsem drugim. Še huje, iz uradnih virov se je prav tako vedelo, da je samo polovica teh zares prepričana, druga polovica pa je bila zraven samo zaradi položajev ali kar tako, ker se je splačalo biti. A bodimo velikodušni in recimo, da je bilo pravih sedem odstotkov – drugih pa 93 odstotkov, ki so vsi složno zabavljali čez nesposobno oblast ali so se vsaj potihoma hahljali. Si predstavljate to fantastično enotnost ljudstva, naroda, prebivalcev? Nikoli več ne bomo imeli tako mogočne večine! Zdaj, ko je vse demokratično popredalčkano po strankah, ki si med seboj nagajajo – k temu prištejmo še vse minorne strančice, ki še niso mogle do korita, so pa kot obetavna topla greda deležne podpore mačehe države –, potem ni nič čudnega, da se tudi tega ne da napraviti, da bi se imeli vsaj za silo lepo in bili složni, če se že ne moremo imeti radi.

Imamo pa utečene sisteme in podsisteme, ki vsi stanejo kot pravi sistemi, vedno več stanejo, v njih pa kolesje melje nova in nova pravila, uredbe, smernice, zamere… Ni več ljudi, ki bi še hodili v službo zato, ker je prijetno delati, pač pa hodijo zato, ker je od nečesa treba živeti. Le nepoboljšljivo ustvarjalni še kar raziskujejo in odkrivajo, pa čeprav se pri nas nobena reč več ne splača, ne znanost, ne kultura, ne vzgoja in izobraževanje, ne gospodarstvo, nič. Kajti podjetja pri nas morajo propasti, da se jih da poceni prodati drugim, ki se jim jih splača kupovati, samo nam se jih ne splača imeti. Naše strokovnjake še vedno z veseljem sprejemajo po vsem svetu, samo doma so v samo nadlego. Imamo najlepše gozdove pa najboljšo vodo, samo zato, da se hvalimo. Imamo obdelovalno zemljo in vedno manj kmetov.

Kot smo nekoč imeli premalo razvit sistem zdravstva, ki pa je bil kljub revščini na zavidljivi višini in vsem dostopen, tako je zdaj kljub še bolj zavidljivi višini ena sama nerazumno dolga čakalna doba. Imamo odlične bolnišnice z izgubami in ministrstvo z direktorati brez izgube in koncesionarje in nacionalni inštitut brez kadrov in prostorov (no, zdaj ga že ni več), na drugi strani pa še zbornico, ki skupaj s fakulteto niti približno ne ve, kdaj nas bo udarila še nepredvidljiva smola, da se bodo zdaj zdaj množično upokojili najbolj izkušeni. Kaj pa potem? Kako čez noč dobiti nove, saj ne poganjajo na hruškah?

Ena sama žalost. Lahko onim tam zunaj, kjer že ob starih načrtno in dolgoročno pripravljajo nove, da ne ostanejo potem kar nenadoma presenečeni brez obojih. A četudi bi, so na poti k njim vsi naši… Evo, tako je to, ni več prostora, da bi lahko še kaj rekel. Se pač res nič več ne da.

Milan Maver, Ljubljana