O njegovem življenju in delu je bilo v preteklosti prelitega veliko črnila. Odvisno od političnega pola so ga eni povzdigovali v oblake, drugi pa utapljali v gnojnici. Vsekakor velja ta izrazito polnokrven politični pragmatik, kot ga je na enem od novejših simpozijev označil neki zgodovinar, za enega najpomembnejših slovenskih politikov v 20. stoletju. V svojih rokah je držal izjemno politično moč skozi tri desetletja – od časov Avstro-Ogrske pa skoraj do konca življenja Kraljevine Jugoslavije. Nase je opozoril že leta 1909, ko je bil izvoljen v štajerski deželni zbor in že takoj zahteval združitev slovenskega dela Štajerske in Koroške s preostalimi jugoslovanskimi pokrajinami znotraj cesarstva v enotno upravno enoto. Osem let pozneje, 30. maja 1917, je bil tisti, ki je v dunajskem državnem zboru kot predsednik Jugoslovanskega kluba poslancev prebral majniško deklaracijo – zahtevo po združitvi vseh južnih Slovanov v monarhiji v avtonomno pokrajino. Slovenci so deklaracijo med množičnim gibanjem podprli z več kot 200.000 podpisi. Ob koncu prve svetovne vojne je bil med najbolj zaslužnimi za nastanek prve Jugoslavije in tudi predsednik njene vlade. Predsednik vlade je bil tudi v času poznejše Kraljevine Jugoslavije, in to kot prvi in edini, ki ni bil Srb. V vladi te države je bil tudi notranji minister, prometni minister ter minister za rudarstvo in gozdarstvo.
Dr. Anton Korošec osvoboditelj in voditelj soustanovitelj in krmar slovenskega naroda Jugoslavije – umrl.
V trenutku, ko je bilo v teh mračnih dneh spet kronano z uspehom eno Njegovo delo za blagor slovenskega naroda in širše domovine, sredi nadčloveških prizadevanj za ohranitev našega miru in obstanka, sredi genialnega dela in načrtov za lepšo bodočnost lastnega naroda in skupne države, je Bog v svoji nedoumljivi modrosti poklical k sebi največjega moža slovenskega naroda, doktorja Antona Korošca. Kakor da je sedanjemu strahotnemu času usoda, da nas sleherni dan preseneča s svojimi neslutenimi grozami, je udarila v nas novica, da smo izgubili nocoj moža, čigar ime je slovenskemu narodu postalo simbol obstanka, svobode in lepše bodočnosti in vsega dobrega.
Naše duše se upirajo verjeti v ta udarec, ki mu slovenska, tako žalostna zgodovina, nima primere. Umrl je mož, največji sin slovenske matere, čigar nesebično, daljnovidno in od Previdnosti vodeno delo pomeni usodo malega evropskega naroda. Edina sreča tega naroda med zmedami in viharji Evrope v dvajsetem stoletju je bila, da mu je na čelu korakal mož, kakor je bil doktor Anton Korošec. Voditelj malega naroda, ki mu je bil narod vse, kakor je bil on vse svojemu narodu. (…)
Slovenski dom, 14. decembra 1940
Ob smrti dr. Korošca
V času, ko naš narod in naša država bolj kakor kdaj potrebujeta celih mož in preizkušenih politikov, je odšel v večnost dr. Anton Korošec. Z njim vstopa v zgodovino ena najbolj izrazitih osebnosti naše nedavne preteklosti in sedanjosti, eden izmed onih, ki jim je bilo usojeno, da so na prelomu naše narodne zgodovine, opravljali odločujoče naloge.
Z imenom dr. Korošca je ozko povezanih 25 let naše narodne zgodovine, 25 let razvoja našega slovenskega rodu, a tudi jugoslovenske nacionalne in državne misli, celo prvo obdobje naše mlade narodne države Jugoslavije. Končno sodbo o pomenu tega moža, o njegovih vrlinah in nedostatkih, njegovih pogreškah in zaslugah bo izrekla zgodovina. Napredni, jugoslovensko orientirani Slovenci so bili nekdaj za časa skupnega narodnega napora za osvoboditev in zedinjenje, povezani z dr. Korošcem v najožjem sodelovanju, pozneje pa dolga leta z njim v najostrejšem političnem boju. Ob njegovem mrtvem truplu so na mah umolknili vsi bojni glasovi in občutek, da je smrt dr. Antona Korošca težko izguba za narod in državo, prevladuje vsako drugo čustvo. (…)
Njegove zasluge v našem narodnem in državnem življenju daleč presegajo vse negativne strani njegovega delovanja in so mu vedno tudi pri političnih nasprotnikih ustvarjale spoštovanje in priznanje. (…)
Jutro, 15. decembra 1940
Prevoz s kolodvora v bansko palačo
Ljubljana, 16. decembra – Ob 5.55 je dospel posebni vlak s krsto dr. Antona Korošca na ljubljanski kolodvor. (…)
Katoliški akademiki so kovinasto krsto prenesli iz vagona pred kolodvor, kjer so jo položili v pogrebni avtomobil, ki je vozil po Tyrševi in Bleiweisovi cesti počasi, da se je lahko za njim zgrnila v žalnem sprevodu vsa množica, ki je sprejela krsto s posmrtnimi ostanki dr. Antona Korošca na kolodvoru. (…)
Pred bansko palačo se je sprevod ustavil in so krsto prenesli na visok mrtvaški oder v banski stekleni dvorani, ki je vsa v črnini. (…)
Slovenski narod, 16. decembra 1940
Zadnja pot dr. Korošca
Ljubljana, 17. decembra. Za poslednjo pot dr. Antona Korošca je usoda poslala izredno mrzel dan, kakršnega menda tudi v letošnji ostri zimi še ni bilo. Ob 9., ko se je v stolnici začela žalna peta maša, so namerili 14 stopinj mraza, kar je bilo krivo, da so imeli redni, pa tudi posebni vlaki, ki so prihajali iz raznih smeri, občutne zamude, obenem pa, da mladina osnovnih šol ni mogla v strnjenih vrstah sodelovati v špalirju, s katerim je Ljubljana in z njo vsa Slovenija spremila pokojnega državnika od stolnice do Navja, kjer mu je mestna občina sredi najodličnejših pesnikov, pisateljev in buditeljev naše preteklosti določila poslednje domovanje. (…)
Jutro, 18. decembra 1940
Zadnje slovo od voditelja Slovencev
Ko so se deset in deset tisoči slovenskega naroda v nemi tišini in žalostnem plapolanju zastrtih zastav zgrnili okoli poslednjega doma, v katerem bo po tolikem trudu in težkih poteh počival naš voditelj, so mu spregovorili v slovo še državniki, sodelavci in prijatelji. Njihovi govori so bili močno priznanje možu, za katerim žalujeta Slovenija in Jugoslavija. (…)
Slovenski dom, 18. decembra 1940
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
