Ne bom se spuščala v tehnično polemiziranje, saj je to za širšo javnost popolnoma odvečno, želim pa poudariti, da gre še enkrat in ponovno za veliko konceptualno napako – medicinsko razumevanje hendikepa, kar je že samo po sebi protislovje. Orodje je bilo prirejeno po nemškem modelu za dolgotrajno oskrbo in torej že v osnovi zgrešeno glede na zakon o osebni asistenci. Ko posamezniku postavljamo vprašanja, odgovore na katera moramo zapisati v tabele, se moramo najprej opravičiti, saj smo strokovni ocenjevalci velikokrat v zadregi pri zahtevanju odgovorov in pojasnil, ki se tudi nam zdijo vprašljiva ali nelogična. Sama terminologija je obupna!
Vaš izviren »strokovni greh« pa izhaja še iz časa pred sprejetjem zakona o osebni asistenci, saj ste prav vi evalvirali vse dosedanje izvajalce programov, ki nas je sofinanciralo MDDSZ, kar dolgih pet let. Plačani ste bili za to, da od nas pridobite vse potrebne vsebinske ter statistične informacije, jih primerno obdelate in ovrednotite ter iz njih izdelate letna poročila. Prva leta sem vam redno in vztrajno vsebinsko pojasnjevala, kateri programi nikakor ne dosegajo kriterijev, niti minimalnih standardov za to, da se sploh imenujejo osebna asistenca. Na primer, da se osebna asistenca gluhim zagotavlja znotraj DSO, za slepe zgolj spremstvo, in ne tudi pomoč pri branju ter komuniciranju, za študente zgolj znotraj izbranih študentskih domov in po urniku, ki je bolj značilen za zavode, brez vikendov… prav vse je bilo dovoljeno in tolerirano. Ob pomanjkanju kakršnihkoli vsebinskih nadzorov in pravil se je takšna strokovna anarhija prelevila v zakoreninjeno prakso. Zavoljo socialnega miru in navidezne politične korektnosti se je pod pojem osebna asistenca stlačilo prav vse, brez kriterijev in ločnic.
Iz ocenjevalnega orodja tudi ni jasna razlika med dolgotrajno oskrbo in osebno asistenco, kar kaže, da se še vedno ne ve, kako se bo razmejilo tako pomembni, a po vsebini in tudi po načinu izvajanja zelo različni storitvi, ki sta/bosta s tehtnim razlogom zajeti v dveh popolnoma ločenih zakonih. Prav te vsebinske razlike in tudi razlike v samem načinu izvajanja med tema dvema storitvama pa je nujno treba postaviti že zdaj, sicer bo vse skupaj ena velika zmešnjava.
Več let smo se intenzivno ukvarjali prav z jasno ločnico, vsebinsko razliko in zakonodajno razmejitvijo, da bi bila osebna asistenca in s tem tudi pravica do neodvisnega življenja avtonomna pravica posameznika. Zakon o osebni asistenci se utemeljuje s Konvencijo ZN o pravicah invalidov, in sicer z njenim 19. členom, in iz tega črpa svojo mednarodnopravno legitimiteto, zato ne sme in ne more biti zreduciran na malo več storitve dolgotrajne oskrbe.
Lep pozdrav,
ELENA PEČARIČ
