No, organizatorji so protest proti podpisu marakeškega dogovora zaradi njegove »pomembnosti«, ki naj bi ogrožala prihodnost države, popestrili in populistično aktualizirali tudi z rumenimi telovniki. Treba pa jim je priznati: niso metali granitnih kock, molotovk, zažigali avtomobilov ali ropali trgovin po francoskem vzorcu. Po ovinkih pa je po državnem udaru in okupaciji le zadišalo. In to me je spomnilo na fašistično okupacijo Ljubljane, ki je sicer nisem doživel v živo, ker takrat še sploh nisem bil meščan Ljubljane, ampak le dveletni otrok s podeželja, ki so mu fašisti požgali dom, ustrelili očeta in ga odgnali v koncentracijsko taborišče Rab. Sem se pa v Ljubljano priselil kasneje. Nekako po 15 letih, in sicer kot študent in hkrati delavec priseljenec. Ali če si izposodim stigmo Janeza Janše: kot trenirkar in zombi. Tako sem v Ljubljani – poleg prve zaposlitve – doživel tudi svojo prvo ljubezen ter hkrati začel načrtovati in kovati upe v svojo lepšo prihodnost. Sočasno pa seveda doživljal in preživljal tudi težke trenutke, od najstniškega opotekanja, iskanja svojih priložnosti, identitete in samopotrjevanja pa vse do svoje uspešne nadaljnje kariere, ki sem jo zaključil s svojo upokojitvijo po 40 letih dela. In v tem času vtisnil Ljubljani tudi svoj pečat v obliki prispevka k njenemu razvoju, njeni današnji lepoti, čistosti, urejenosti in uspešnosti. Ljubljana je torej moje mesto že več kot pol stoletja. Mesto heroj. Mesto mojega odraščanja. Mesto moje mladosti in mesto moje starosti. In bo seveda tudi mesto mojega odhoda, ko se mi bo čas iztekel.
A da se povrnem k bistvu in namenu tega zapisa: desnica je v ponedeljek protestirala proti marakeški deklaraciji oziroma mednarodnem dogovoru o varnih in urejenih migracijah. Torej proti isti deklaraciji, ki jo je leta 2006 sprejela in podpisala Janševa vlada ter posledično zavezala Slovenijo k njeni implementaciji. Ter jo hkrati še posebej vzneseno hvalila, zagovarjala in propagirala. Tokrat pa ni šlo za implementacijo, ampak samo za podpis dogovora oziroma pravno nezavezujočega dokumenta o varnih in urejenih migracijah, ki so se v bistvu dogajale že v pamtiveku, se dogajajo danes in se bodo med narodi tega našega planeta dogajale tudi v prihodnje. Ker so popolnoma normalne. Kot vreme na tem našem planetu in njegovi štirje letni časi.
Danes, 12 let kasneje, ko je taista vlada v opoziciji, ne pa na oblasti, kamor si nadvse srčno želi, pa pripisuje krivdo za podpis dogovora o migracijah (ki ga je v ponedeljek podpisalo 164 držav) aktualni Šarčevi vladi. In jo obtožuje celo veleizdaje Slovenije.
Pobudnikom, organizatorjem in udeležencem minulega protivladnega protesta pa bi le veljalo položiti na srce: z netenjem sovraštva in ščuvanjem državljanov proti aktualnemu predsedniku vlade oziroma celotni vladi, strašenjem državljanov s krvoločnimi migranti, sejanjem razdora med državljani, razširjanjem šovinizma, rasizma, ksenofobije in še kakšnega negativizma, sedanja največja opozicijska stranka pod vodstvom aktualnega liderja nima nikakršnih možnosti, da pride na oblast. Razen z morebitnim vojaškim udarom. Morda celo s perfidnim civilnim državnim udarom. Za katera pa tako vemo, kako se lahko končata. In tudi kakšne posledice utegneta imeti za državo Slovenijo in njene državljane.
To je pa že druga zgodba, na katero pa bo treba odgovoriti kdaj drugič. Upati je le, da odgovor na to ne bo potreben.
Janez Turk, Ljubljana
