Prulski primer ni edini te vrste, je pa žal eden redkih, ki je, zaradi medijske izpostavljenosti, vzbudil pozornost med ljudmi. Osnovna šola je v Sloveniji obvezna, kar je pomembna civilizacijska pridobitev. Vendar pa zaposleni v šolah in mnogi starši že nekaj let opozarjamo, da je zakonodaja, povezana s to pridobitvijo, pomanjkljiva. In to na več področjih. Področje, ki je slabo urejeno in ki je z zgoraj omenjenim problemom najbolj stopilo v ospredje, je zagotavljanje varnosti in pravice do mirnega in varnega pouka v šolah. Tako učencev kot učiteljev. Če citiram pravnico Nino Ano Jäger, ki je tudi javno podprla ravnanje gospoda Merca, imamo »slabo pisano zakonodajo s pravnimi prazninami«. Na šolah se nam dogaja, da učenci kršijo pravila, včasih z majhnimi, drugič s hujšimi posledicami, vendar postopki, ki so na voljo šolam v takšnih primerih, pogosto nimajo želenih učinkov. Predvsem kadar se jim upirajo pretirano zaščitniški starši, ki pri tem niso pripravljeni razmišljati o pravicah žrtev. Pogosto poslušam ogorčene starše, katerih otroci so žrtve nasilnih, žaljivih sošolcev, ki (upravičeno) ne razumejo, zakaj šola ne naredi več za zaščito njihovih otrok. Učitelji smo lahko (neupravičeno) označeni kot brezbrižni ali neobčutljivi.
V primeru gospoda Merca je bilo v medijih povedano, da na MIZŠ konkretnega primera ne komentirajo, vendar obenem sporočajo, da »mora v Sloveniji obstajati ničelna toleranca do nasilja. Šola mora takoj, ko zazna nasilje med vrstniki, ukrepati tako, da zaščiti otroka, ki je žrtev nasilja.« Sprašujem se, ali ministrstvo nima več nikakršnega stika z realnostjo oziroma se ne zaveda, da to pogosto enostavno ne deluje. Šola lahko izreče vzgojni opomin. A kako naj zaščiti žrtev ali žrtve (pri tem je treba poudariti, da ne gre nujno za spolno nadlegovanje, ampak za vse oblike fizičnega ali psihičnega nasilja tako nad vrstniki kot učitelji), če se kršitelj požvižga na takšen ukrep ali pa ima za seboj agresivne in preveč zaščitniške starše, ki se ob izreku opomina zapičijo v vsako alinejo ali celo podajo prijavo na inšpekcijo zato, da odvrnejo pozornost od prekrška in postavijo pod vprašaj izrek opomina? Verjetno ni odveč zapisati, da se slabše situirani ali manj izobraženi starši, pa tudi sicer starši žrtev, praviloma ne bodo izpostavljali z grožnjami, da nas bodo prijavili inšpekciji in dali v medije. To pogosto počnejo starši otrok, ki na šolah povzročajo največ težav. Ti starši namreč nehajo biti starši, ki bi morali biti zaskrbljeni nad vedenjem svojega otroka, ampak postanejo njegovi pravni zastopniki, ki ga bodo branili (do bridkega konca).
In žrtve? Kje so one v tej zgodbi? Na tem mestu je nujno poudariti, da že dolgo ne moremo več govoriti le o nasilju med vrstniki, ampak tudi o nasilju (predvsem verbalnem) nad učitelji. Če pogledamo zgornjo izjavo MIZŠ, postane jasno, da te problematike sploh ne zaznavajo ali pa menijo, da jih ne zadeva. Zanima me, kje so pravice učiteljev do mirnega pouka, do dostojanstva, kadar imajo opravka z verbalno agresivnimi in nevzgojenimi otroki. Ali pa moramo to kar sprejeti kot del službe?
MIZŠ zagovarja ničelno toleranco do nasilja. Pa jo res? Dejstvo je, da obstoječi ukrepi pogosto niso učinkoviti, zato se samo pogumni, kot je bil gospod Merc, odločijo po zdravi kmečki pameti in otrokom prepovedo vstop v šolo zato, da zaščitijo žrtve. In pristanejo na sodišču. Dejstvo je, da je pravica do obiskovanja pouka v osnovni šoli v Sloveniji nad vsemi drugimi pravicami. Pravica enega, dveh prevlada nad pravicami preostalih učencev, da spremljajo pouk v varnem okolju. Vsak lahko ugotovi, da takšno stanje ni normalno. Napočil je čas, da se zakon o osnovni šoli na tem področju uskladi z zakonoma o gimnaziji ter poklicnem in strokovnem izobraževanju, ki predvidevata prepoved pri pouku za dijake, ki kakor koli ogrožajo druge. Predvsem pa bi morali konkretneje začeti govoriti o 15. členu ustave, ki določa, da lahko »v ustavno ali zakonsko pravico posameznika posežeš, če ta s svojim dejanjem ogroža uresničevanje pravic drugega«.
Kot učiteljica z večletnimi izkušnjami ugotavljam, da v mnogih primerih velja: konfliktni in problematični otroci so zelo pogosto posledica natančno takšnih staršev. Vendar tega problema učitelji sami ne bomo rešili. Nesprejemljivo pa se mi zdi, da se MIZŠ in pristojni minister nista na ta primer takoj odločno odzvala. Kaj s tem sporočata slovenski javnosti? Da je obstoječa zakonodaja ustrezna? Da imajo nekateri več pravic kot drugi? Slovenska osnovna šola nujno potrebuje konkretno spremembo obstoječe zakonodaje, ki bo učiteljem omogočala, da v normalnem okolju opravljajo svoje primarno poslanstvo, učencem pa, da se počutijo varno.
Nives Syed Miheličučiteljica angleškega in francoskega jezika
