Pa se bojim, da javna radio in televizija kar hitro korakata v to novinarsko smer. Kako naj drugače razumem, da se na tako pomembnem področju novinarskega pokrivanja, kot so bile tokratne lokalne volitve, zgodi, da se o (najmanj) eni občini v dveh mesecih niti enkrat ne spregovori, niti se ne poroča v živo s terena – pa čeprav je bil položaj tam vse prej kot enostaven. Če prav razumem smisel novinarskega dela, je novica nekaj, kar ni običajno, vsakdanje – in prav to se je dogajalo naši javni RTV, poročala je večkrat o situaciji v isti občini, vedno z istimi ugotovitvami, istimi protagonisti. Ni ji pa uspelo pripraviti niti enega poročila iz občine Velike Lašče, kjer je bila situacija izrazito zapletena in sem nanjo štirikrat opozoril (med drugim tudi v rubriki Pisma v Dnevniku 20. novembra 2018). Služba za komuniciranje RTV Slovenija mi je enkrat celo sporočila, da je moje sporočilo posredovala vodjema projekta Volitve 2018 na Radiu in Televiziji Slovenija – in to je bilo vse, odziva pa nobenega.

Volitve župana so se v občini Velike Lašče razpletle po najmanj verjetnem scenariju, in to v prid novemu pristopu namesto šestemu mandatu. Brez pomoči medijev, ob nekaj umazanih potezah pristašev starega. In zgodba bi lahko bila nekaj svežega ob vseh teh ustaljenih strankarskih obračunavanjih, lahko bi služila za primer, kako se s pametno nizkoproračunsko kampanjo posameznika lahko doseže več kot pa z močno strankarsko kampanjo. Da pravzaprav v lokalnem okolju strank ne potrebujemo.

To lekcijo so tokrat novinarji javne RTV »prešpricali«.

Srečo Knafelc, Krvava Peč