No Tourists je že na prvi posluh ultimativna hvalnica elektronskemu punku, ravno tisti glasbeni zvrsti, ki so jo The Prodigy ustoličili kot poligon politične in družbene nekorektnosti za novo tisočletje. Ravno zaradi tega dejstva in zgodovinske glasbene pomembnosti so fantje iz Essexa nadeli pričujoči naslov svojemu zadnjemu albumu. Kajti ta aluzija iz naslova je namenjena predvsem in zgolj vsem njihovim glasbenim klonom, kot tudi tistim novodobnim glasbenim poustvarjalcem, ki si njihovo glasbeno izročilo prilaščajo kot nekakšno obliko sezonskega dela ali občasnih počitnic. Kot da bi nam Liam Howlett, prva violina skupine in njen glavni krmar, sporočal, da je dandanašnje glasbeno ustvarjanje v območju hrupnih plesnih vibracij predvsem tacanje po kalni in onesnaženi vodi, daleč od ugodja ustekleničenosti in bistrosti. Daleč od sija in lesketanja družbeno omreženega glasbenega življenja in formatiranega luščenja glasbe za vsakršna ušesa. V tem svojem ustvarjalnem početju so The Prodigy kot vselej doslej brezkompromisni, siloviti, divji in po svoje še vedno dokaj pristni.
Že uvodna skladba Need Some1 je nekakšen glasbeno-časovni stroj, ki prikliče nostalgičen spomin na njihovo najuspešnejše glasbeno delo The Fat Of The Land (1997), ki je v dobršni meri revolucionarno vplivalo na popularno kulturo s konca devetdesetih let prejšnjega stoletja. Prejšnjega stoletja? Kdo bi si mislil, da bodo The Prodigy (pre)živeli tako dolgo? Od ustanovitve skupine, leta 1990, pa vse do današnjih dni je preteklo še kar veliko umazanije in glasbene vode so bile nemalokrat dodobra onesnažene s takšnimi in drugačnimi glasbenimi brutalnostmi, ki jim je včasih tudi uspelo ohranjati tisti prepotrebni glasbeno-higienski minimum ozaveščenosti in zdrave dobičkonosne presoje. V tem pogledu niso The Prodigy nobena izjema. Svoj kultni status iz devetdesetih let so skrbno nadgrajevali na velikih odrih in v zadnjem desetletju postali dobičkonosna festivalska atrakcija. Zato ne preseneča dejstvo, da nekateri njihovi kritiki, predvsem mlajše, hipsterične generacije, ki The Prodigy spremljajo bolj pozorno in postpubertetno šele od albuma Invaders Must Die (2009), skupini očitajo festivalski diskografski namen. Nekaj takega, kot da bi se druščina iz Essexa zbirala v studiu le zaradi razširitve in dopolnitve svojega koncertnega programa?! Sledenje bi potemtakem lahko trdili za večino starosti v svetu popularne glasbe, ki jim na letni ravni uspeva uvrstitev v koncertno-festivalsko ligo prvakov.
Res pa je, da se novi album No Tourists delno odmika od poskusa elektronskega eksperimentiranja, ki smo mu bili priča na že omenjenem albumu Invaders Must Die (2009) kot tudi na predhodniku iz leta 2015, albumu The Day Is My Enemy. Gre za, lahko bi rekli klasičen big beat v produkciji Liama Howletta in njegovih »bratov po orožju«, Keitha Flinta in Maxima, ter gostujočih Ho99o9 in Barnsa Courtneyja. Velikopotezna zbirka energično glasnih viž, kot so We Live Forever, naslovna No Tourists, Fight Fire With Fire, Boom Boom Tap, Give Me A Signal, ki ničesar ne prepuščajo naključju, ne glede na to, ali jih poslušate razgibano razposajeno na plesišču ali pa si jih privoščite doma, na nekaj več decibelov sobne jakosti zvočnikov. The Prodigy niso niti Sex Pistols niti ne bodo nikoli Rolling Stones. Toda nihče drug prav tako ni… The Prodigy.
