Nekaj časa mu je prav dobro kazalo. Njegova zmaga na predsedniških volitvah maja 2017 je v Evropi zbudila optimizem med zagovorniki kozmopolitizma, EU, zahodne demokracije in tržne ekonomije, ki so proti Trumpu, Orbanu, Putinu… Podoba Francije v svetu se je z mladim, ambicioznim in inteligentnim predsednikom čez noč izboljšala. Potem ko je junija 2017 s svojo sredinsko stranko prepričljivo zmagal še na parlamentarnih volitvah in ko jeseni 2017 ne sindikatom ne radikalnemu levičarju Jean-Lucu Mélenchonu proti zmanjšanju pravic zaposlenih ni uspelo zbrati veliko protestnikov, se je zdelo, da nihče več ne more ustaviti Macronovih reform.
A je s svojo avtoritativnostjo oslabil sindikate, župane in druge institucije, ki igrajo posredniško vlogo med ljudstvom in vlado. Ni uvidel, da francoski predsednik kljub svoji veliki moči ni ne bog ne absolutistični monarh, ampak samo začasni voditelj demokratične države, v kateri za svoje odločitve potrebuje podporo državljanov. Vse več Francozov ga je zasovražilo tudi, zato ker v svojih naključnih stikih s predstavniki ljudstva na ulici ni mogel vedno skriti arogance nekoga, ki se ima za pripadnika elite. Tudi zato rumene jopiče podpirata vsaj še dve tretjini Francozov.
Predvsem je pozabil, da je v prvem krogu lanskih predsedniških volitev 48 odstotkov glasov šlo za sedem skrajnežev, največ Marine Le Pen in karizmatičnemu Mélenchonu. To so bili volilci s podeželja, ki jim je globalizacija škodila. Macronovo postopno povečevanje ekološkega davka na dizel in bencin – v času povečanja cen nafte – je dodatno prizadelo prav ljudi s podeželja, ki se na delo vozijo daleč v svojem avtomobilu, težave pa jim povzročajo tudi vse višje cene stanovanj in hiš. Upor rumenih jopičev pa je nastal tudi iz občutka krivice, saj je kljub velikemu povečevanju socialnih razlik Macron odpravil pomemben davek na bogataše.
V resnici si še pred mesecem dni nihče, tudi med rumenimi jopiči, ni mogel predstavljati, kako učinkovito in uspešno bo to protestno gibanje nižjega srednjega sloja, pretežno vozačev na delo s podeželja. V nekaj tednih je apolitičnim rumenim jopičem, ki pa nimajo ne voditelja ne jasnega programa, uspelo v tistem, za kar sta si zaman 18 mesecev prizadevala levičarski sindikat CGT in Mélenchon. Čez noč so povsem oslabili oblast »predsednika bogatih« Macrona in ga prisilili, da sprejme ukrepe v korist nižjega in srednjega sloja.
Vendarle so rumenim jopičem, ki večinoma protestirajo mirno, bistveno pomagali razbijači s skrajne desnice in skrajne levice, ki so zlasti s svojim opustošenjem nekaterih pariških ulic v bližini Elizejske palače Macronu in njegovim svetovalcem nagnali strah v kosti. Šele zato je Macron po 1. decembru končno začel popuščati. Toda s tem je dal vedeti, da se nasilje izplača. To pa je za demokracijo nevarno.
