Pravica do pitne vode je zapisana v slovensko ustavo. Vendar to še ne pomeni, da vsi prebivalci pijejo vodo iz pip v svojih domovih. O tem znajo veliko povedati krajani Gorenjega Blata. Predvsem iz tistega dela naselja, kjer niso priključeni na javni vodovod. Ko smo obiskali ta del kraja s 14 hišami v občini Škofljica, je okolica nekaterih domov spominjala na tiste v Lagosu, Santo Domingu ali Ramali. Na dvorišča so namreč nekateri prebivalci postavili velike cisterne, v katerih hranijo vodo, kajti niso priključeni na javni vodovod. »To vodo pripeljejo gasilci in se plača,« je ob pogledu na enega takšnih zabojnikov dejal Mladen Stojanović, član vaške skupnosti Gorenje Blato, ki tudi sam ni priključen na javni vodovod.
Iz pip priteče umazana voda
Ljudje se znajdejo na različne načine. Medtem ko eni pitno vodo shranjujejo pred hišami, kamor jim jo pripeljejo gasilci, jo drugi kupujejo v trgovini. Kako je živeti brez pitne vode, je razlagala ena od stanovalk. »V plastenkah jo kupujemo. Vem, da to ni najbolj zdravo,« je dejala. »Pravijo, da nas bodo priključili na javni vodovod. Vendar nam to obljubljajo že 15 let, odkar živim tukaj,« je dodala in pojasnila, da sicer iz pip priteče voda, vendar je ta sanitetna.
Pred leti so prebivalci s pomočjo občine, kot je pojasnil Stojanović, sami na bližnjem zemljišču izvrtali vrtino in vodo napeljali do hiš. »Vmes smo bili nekaj časa tudi brez vrtine, zato smo eno poletje preživeli brez vode. Takrat smo kupili cisterno, v kateri smo vodo shranjevali.« Voda, ki priteka iz improviziranega vodovoda, ni pitna. »Včasih je motna, obarvana v rjavo. To se po navadi dogaja po tem, ko pade večja količina dežja. Z njo kuhamo, za piti pa ni.«
»Medtem ko se v drugih občinah pogovarjajo o povsem drugih stvareh, mi še vedno govorimo o vodovodu in kanalizaciji. In naša sosednja občina je Ljubljana. Gorenje Blato je 15, 20 minut vožnje z avtomobilom oddaljeno od Ljubljane in nimamo pitne vode,« je dejal Stojanović.
Rekel je, a je med temi hišami nekaj legaliziranih črnih gradenj, in pojasnil, kakšna je zgodovina nesrečnega vodovoda v kraju. »Čeprav so ti ljudje plačali komunalni prispevek, niso dobili vodovoda. Pred leti so se pritožili županu. Takrat so s podporo občine izvrtali vrtino. Pred časom so ugotovili, da tudi ta sanitetna voda ni v redu. Ljudje so se pritožili Javnemu podjetju Vodovod-Kanalizacija (VO-KA), ki bo zdaj vgradilo filtre, da bo voda primerna vsaj za sanitetno,« je dejal Stojanovič, podvomil o legalnosti takšne vrtine in z roko pokazal navzgor proti hribu, kjer je predviden vodohram za ta del naselja. Toda vprašanje je, kdaj bodo do hiš napeljali vodovodne cevi.
Cevi pokajo že vrsto let
Prebivalci štirinajstih hiš, kolikor jih ni priključenih na javni vodovod, sicer predstavljajo manjšino krajanov v naselju z okrog 270 prebivalci. Toda tudi drugi imajo nemalo težav z dobavo vode. Čeprav so priključeni na javni vodovod, velikokrat iz njihovih pip priteče le kakšna kapljica. Ali pa še to ne. Na to kažejo številne zaplate na vaški cesti. Asfalt je bil tolikokrat razrezan, da je težko razločiti, kateri deli so novi in kateri stari. Razlog za to pa je jasen. »Cevi pokajo,« je dejal Stanko Bedenčič, član vaške skupnosti, ki stanuje na dnu vzpetinice, do kamor voda lažje priteče kot do nekaterih sosedov, a je dodal, da se vseeno v povprečju enkrat na teden zgodi, da zaradi poškodbe cevi ostane brez vode.
»Tisti, ki živijo višje na hribu, imajo še več težav. Nekomu je že trikrat poplavilo hišo. Stanje je kritično že več kot deset let. Veste, koliko sponk je v ceveh? Te vseskozi pokajo,« je dodal Bedenčič in pokazal eno od številnih obvestil občine, da bo oskrba z vodo v določenem časovnem obdobju motena. Tako tudi tisti, ki so priklopljeni na javni vodovod, vode nimajo ves čas. Do kdaj bo tako, se sprašujejo prebivalci Gorenjega Blata. In kdaj si bodo lahko prebivalci 14 hiš iz pipe v kozarec natočili vodo in jo izpili?
