Svoboda izražanja je samo ena izmed človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ni absolutna, ker s seboj prinaša tudi dolžnosti in odgovornosti, ima omejitve in kazni, ki jih določa zakon. Ne more biti najpomembnejša, čeprav ji zgoraj našteti želijo dodeliti tako mesto, ampak mora biti uravnotežena z drugimi človekovimi pravicami.

Nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič je »čivknil«: »Okay, sovražni govor (hostile speech?) pravno ne obstaja. Je politična fraza, floskula …« V resnici pravno še kako obstaja. Če ne po imenu, pa po svoji vsebini. Poglejmo samo kazenski zakonik in njegov 297. člen. Na žalost ga vrhovno državno tožilstvo razlaga tako, da se sovražnega govora sploh (več) ne preganja. Pred nekaj dnevi smo lahko brali, da je generalni državni tožilec Šketa vrhovnim tožilcem zastonj predlagal, naj spremenijo svoje stališče. Je res treba čakati, da bo kdo svojo grožnjo uresničil, koga napadel ali ubil? Ne razumejo mehanizma, kako lahko sovražna propaganda naščuva množice, o čemer nam tragično razlaga zgodovina? Verjetno res ne, drugače ne bi vsi po vrsti ponavljali, da je sedanja zakonska ureditev ustrezna. (Mogoče jih je pa strah SDS, ki z njimi obračunava?)

Bo vse ostalo pri starem, čeprav nas je tudi Svet Evrope opozoril, da kazenskopravni pregon sovražnega govora v Sloveniji ni učinkovit? Ko je nekdanji predsednik Kučan opozoril na njegove možne posledice, so ga desni mediji in njihovi podporniki sovražno napadli. Boštjan M. Zupančič, ki rad pogosto širi svoje seksizme in zna biti vzvišeno žaljiv do (nekaterih?) starejših in tudi do mlajših (nova ustavna sodnica) kolegov, je videl v Kučanovih besedah že jasno navodilo sodni veji oblasti, Šarčev »poziv« podjetjem pa je po njegovem samo nasledil Kučanove »fatve«.

Tistim, ki zagovarjate oglaševanje v spornih medijih z namenom, da bi ti »preživeli«, odgovarjam: Naj mediji najprej upoštevajo medijsko zakonodajo in novinarji etiko, pa z oglaševanjem ne bo nič narobe.

Mimogrede: Ko je bil BMZ še kandidat za predsednika RS, je v svojem manifestu med drugim zapisal: »Moje srce je na strani prevaranih, ponižanih in razžaljenih…« (Upokojenci, lačni otroci, slabo plačane žene…) Za koga se zdaj bojuje, presodite sami.

Sprašujem se, kaj bodo naredili ministri za pravosodje, notranje zadeve in kulturo? Imamo nejasno zakonodajo. Jo bo državni zbor spremenil? Bo Katičeva sploh kaj predlagala? V prejšnjem mandatu so poslanci zavrnili Klemenčičev zakonski člen, ki bi policiji dal možnost izslediti anonimne pisce, ki širijo sovraštvo in nestrpnost po spletu. Bo zdaj drugače? Bodo dopolnili medijsko zakonodajo, ki nekaznovano dopušča širjenje lažnih novic? Ali bi bilo morda treba dopolniti člen v ustavi, ki govori o svobodi izražanja, s stavkom o omejitvah?

S kaznovanjem povemo, kaj je prav in kaj ni, je pa to samo del boja proti sovražnemu govoru. Končno bi lahko začeli strpno, objektivno in argumentirano razpravljati o problemih, ki nas tarejo v sedanjosti. Lahko bi se spopadli z družbenimi predsodki in stereotipi ter bolj seznanjali z njihovimi posledicami. Politiki in druge javne osebnosti bi se morali zavedati, da največ naredijo s svojim zgledom. Mi pa bi morali »identificirati« prave povzročitelje svojih težav in problemov, namesto da jih »projiciramo« v migrante, begunce, Rome, istospolno usmerjene…

Polona Jamnik, Bled