Če prav vem, imamo ali smo imeli zakon o zaščiti slovenskega jezika. Določb tega zakona, če je še, že dolgo nihče več ne upošteva, mislim, da tudi nadzira ne. Meni je sicer popolnoma vseeno, če nekaj preberem ali slišim, ker tako in tako ne razumem, saj se nikoli nisem učil angleščine. V mojih časih smo se učili samo rusko in srbohrvaško. Tako in tako moram svoje otroke ali vnuke vprašati, kaj kakšna beseda pomeni. Nič mi ne pomaga, če vsi ugotavljajo, da Slovenci odlično govorimo angleško. Zdaj sem že prestar, da bi se učil kakšnega tujega jezika. Kupil sem že neko rusko vadnico, pa sem obupal.
Kasneje, v srednji šoli, smo imeli predavanja iz nemščine, nekateri italijanščine, skratka, bilo je mogoče izbirati med najmanj štirimi jeziki.
Med študijem sem računal s pridobivanjem dodatnih znanj. Na žalost so bili med študenti tudi tisti iz Bosne in Hercegovine, ki pa so bili s tujimi jeziki bolj tako tako. Profesor je bil do študentov tako prijazen, da jim v marsičem ugodil. Kljub temu sem nemško kar dobro obvladal. Na izpitu sem lahko prevajal, se pogovarjal v nemščini. Spomnim se, da me je profesor pred skupino študentov pohvalil; »Dečki, tako treba, da se zna njemački.« Problem nastane, če jezika redno ne uporabljaš in ga kaj hitro pozabiš.
Zato bi si želel, da mediji vseeno uporabljajo manj tujih besed.
Ludvik Špitalar, Cerknica
