Preseneča in žalosti me nizka strokovna, intelektualna in civilizacijska raven Gorenakovega pisanja. Razumem sicer njegovo strankarsko/partijsko zavezanost in pokorščino, ne razumem pa, da se zaradi te odvisnosti degradira tudi na akademski ravni. Izredni profesor bi pač moral varovati in upoštevati vsaj osnove znanstvene teorije in metode. Dr. Gorenak v svojem političnem pamfletu želi ugajati svojim in sklepe izvaja, kot da bi se človeško štetje začelo leta 1991. Pa se ni, sicer sedaj ne bi bili v letu 2018. Pri tem seveda ne pozna in tudi ne upošteva (pa bi moral) osnovnih socioloških protislovij družbenega razvoja. Za njegove traktate sta pomembni predvsem protislovji: sodelovanje-konflikt in staro-novo. Sam prikazuje (sicer se ne zaveda sociološke dimenzije) mene, milico in nas kot staro; sebe, demokrata Čelika in svoje pa kot novo. Za razumevanje protislovja pa je pomembno vedeti: da staro ni nujno sinonim zaostalosti, tako kot novo ni sinonim za napredek. Prav je, da je novo kritično, ne sme pa biti izključujoče in netolerantno, kar Gorenakovo pisanje je. In kje je preseganje tega protislovja? V tem, da je treba staro ideološko nevtralno oceniti, preseči, toda ne zanikati.
Na Gorenakovo pisanje se je odzvalo mnogo članov društev Sever, bivših miličnikov in sedanjih policistov. Dobil sem na desetine elektronskih sporočil, telefonskih klicev, na proslavi v Novi Gorici pa so me spraševali, kaj se dogaja z njim. Njihovo skupno sporočilo je bilo, da potvarja zgodovino osamosvojitvenih procesov in vlogo milice v teh procesih. Skesati bi se moral tudi za strokovne napake, ki jih je naredil v času samostojne Slovenije.
Pojem policija se je po letu 1945 prvič pojavil z uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah, ki je stopil v veljavo 2. 2. 1992. Kdo pa je kadrovsko sestavljal to policijo? Nekdanji miličniki, kriminalisti in drugi delavci organov za notranje zadeve, ki so na ta datum imeli tudi 5, 10, 15, 20 in več let delovnih izkušenj in znanja. Torej ima policija (nov pojem sociološko »novo«) absolutno osnovo v »starem«. Po novem preobraženi »miličniki« v »policiste«, »tovariši« v »gospode« smo bili isti ljudje, ki smo odločilno zavarovali plebiscitarno voljo ljudi, ki jo je leta 1991 hotela uničiti JLA in velikosrbska politika. Ti isti ljudje smo sodelovali v ključnem trenutku pri utrditvi samopodobe Slovencev 1. 12. 1989. In zanimivo, policija je v samostojni Sloveniji vse do leta 1998 delala po zakonu o notranjih zadevah iz leta 1980. Torej je bilo staro dovolj dobro, da je živelo še dolgo v novi čas.
Čeprav spoštujemo odločnost in dobronamernost slovenskih vlakovodij, pa je smešna trditev, da so Slavko Kmetič in njegovi vlakovodje preprečili miting resnice. Če že pristanemo na Gorenakovo oziroma Kmetičevo tolmačenje, je treba povedati, da je velik del mitingašev nameraval priti po cestah, po katerih pa vlaki ne vozijo. Še več, po obvestilu v javnosti, da vlakovodje ne bodo vozili vlakov, se je število najavljenih avtobusov občutno povečalo. To ve dr. Gorenak in ve tudi, da smo morali zaradi take odločitve vlakovodij veliko miličniških sil iz železniškega prehoda prerazporediti na vse cestne mejne prehode takratne Slovenije. Celjsko posebno enoto milice, kjer je bil dr. Gorenak takrat načelnik inšpektorata milice, pa smo napotili v Brežice.
V govoru v Kočevju sem samo povedal, da je pristojnost milice in organov za notranje zadeve leta 1967 prešla iz zvezne v republiško pristojnost in kako je to vplivalo na odnose med federalnimi in republiškimi organi za notranje zadeve ter na dokaj samosvoj razvoj in delovanje slovenske milice. Za kaj več o mojem mnenju okrog tega, kdaj in kako poimenovati milico, pa se lahko prebere, kaj sem o tem pisal že leta 1990 in 1991. Naj omenim, da sva leta 1993 z Gorenakom skupaj napisala članek o razvoju milice oziroma policije od leta 1945 naprej, kjer ni imel takšnih pogledov za to obdobje, ki jih danes širi. Tudi ko je predaval na fakulteti predmet Policijsko pravo, je predaval zgodovino milice – policije od leta 1945 naprej.
Naj se Vinko Gorenak ne sramuje, da je delal v milici, naj bo ponosen na to. V tistem času je delal po zakonu, žalostno pa je, da se je začel v samostojni Sloveniji ukvarjati s strankarsko politiko, ki jo je poskušal vnesti tudi v policijo. In sreča, da smo nekateri bili in so še danes, ki tega nismo in niso sprejeli in tudi nikoli ne bodo.
Dr. Tomaž Čas, izr. prof., Ljubljana
