Ko so na trg delovne sile pred dobrim desetletjem vstopili tako imenovani milenijci, rojeni med letoma 1980 in 2001, je hitro postalo jasno, da se bo način dela korenito preobrazil. Odnos do te generacije je ambivalenten – medtem ko nekatere navdušujejo z odprtostjo, druge odvračajo z nepotrpežljivostjo. Danes milenijci niso več najmlajši v pisarnah, temveč posegajo po vodstvenih položajih – trenutno jih zasedajo približno petino. Zato je z vidika prihodnosti dela, spraševanje, kaj je zaznamovalo generacijo, ki predstavlja že več kot polovico svetovne delovne sile, in kako bo ta zaznamovala svet, neizogibno.

Vprašanji smo zastavili Jamieju Notterju, strokovnjaku za medgeneracijsko sodelovanje, članu Forbesovega združenja coachev, ki je na povabilo podjetja Competo prejšnji teden nagovoril slovenske kadrovske menedžerje. »Vsak posameznik, rojen po letu 1980, je unikaten. Kljub temu pa so milenijce kot generacijo odločilno oblikovale štiri sile: internet, izobilje, drugačen status otroka in raznolikost,« povzema Notter.

Štiri usodne sile

Dostop do svetovnega spleta simbolizira dostop do moči – internet odraža moč povezovanja, moč za zagon lastnih iniciativ, podjetij, moč za iskanje lastnih rešitev. Milenijci zato zahtevajo transparentnost in pričakujejo, da bodo na delovnih mestih lahko ukrepali – hitro in po svoje.

Drugi skupni imenovalec milenijcev je izobilje. Čas, v katerem so odraščali, je bil čas materialnega obilja, in če to združite s kopico informacij, ki so bile dostopne zaradi interneta, ne čudi, da se milenijci ne zadovoljijo zgolj z osnovami. »Pričakujejo, da bodo delovna mesta opremljena, brezhibno delujoča, da bo organizacijska kultura vključujoča, še več: službo želijo osmisliti – plača je pri tem le del celotne zgodbe. Delo mora imeti smisel, globlji in širši pomen,« poudarja Notter.

Dali smo jim povišan status otroka

Tretji odločujoči generacijski dejavnik za milenijce je tako imenovani povišan status otroka. Vzgajani so bili drugače kot generacije pred njimi; obravnavali so jih z enakim spoštovanjem, kot so ga izkazovali odraslim.

A pozor – čeprav jih nekateri opisujejo kot »razvajeno« generacijo, to ne pomeni, da milenijci pričakujejo, da bodo prevzeli vodstvene položaje takoj. Pričakujejo pa, da bodo imeli neoviran dostop do tistih z avtoriteto, ki so višje na hierarhični lestvici. Poenostavljanje, da milenijci ne spoštujejo avtoritet, je pretirano. Milenijci razlike v moči priznavajo, ne vidijo pa razloga, zakaj ljudje na različnih ravneh ne bi smeli imeti dostopa drug do drugega. »Odmikamo se od moči nad nekom, k moči, ki jo ustvarjamo skupaj. Moč je nekaj, kar se lahko goji in poveča s sodelovanjem, ne pa s prevlado. Ta lekcija, ki so jo v poslovni svet vnesli milenijci, je na tem mestu v zgodovini še posebej pomembna,« ugotavlja Notter. Ugotavlja še, da tradicionalni menedžment, katerega zaščitna znaka sta hierarhija ukaza in nadzora ter skrbno varovanje insajderskih informacij, počasi izumira.

Generacija, ki “pade noter”

S tem trendom je neizogibno povezano četrto identitetno sidro milenijcev – raznolikost oziroma njen naravni izid: inovacije. Organizacije, ki cenijo in živijo agilnost, hitrost, preglednost, prožnost; torej vse, kar je blizu generaciji milenijcev, bodo na podlagi iz tega izhajajoče inovativnosti tlakovale pot do bodočega uspeha.

Izgovor »vedno smo delali na tak način« je hladen tuš za rast podjetij – in milenijci pri iskanju rešitev izhajajo iz širokega bazena informacij, ki jih spajajo po svoje in pogosto trgajo iz konteksta. Tako se rojevajo odbite ideje, pri njihovi uresničitvi pa posegajo po urniku onkraj osmih ur, milenijci so znani tudi kot generacija, ki »pade noter«.

Bi bili bolj zavzeti, če bi bilo delovno mesto bolj človeško?

Podjetja po vsem svetu se soočajo z izzivom, kako povečati produktivnost in dodano vrednost, pri čemer je skrb vzbujajoče zlasti, da je resnično zavzetih le 30–35 odstotkov zaposlenih. Bi lahko razumevanje generacijskih razlik na delovnem mestu pripomoglo k boljši statistiki? »Nezavzetost izvira iz napačnega pristopa: organizacije smo ustvarili po vzoru načel iz industrije – ker smo delu odvzeli človeškost, nas to ne more več osmisliti in zadovoljiti,« meni Notter.

Nas torej milenijci, generacija, zapisana tehnologiji, na paradoksen način vračajo v vzorce predindustrijske dobe? Poti iskanja izgubljene človečnosti so očitno res skrivnostne.