Še nikdar nisem s takšnim zanimanjem prebiral nekrologov kakor pred meseci, ko je umrl pisatelj V. S. Naipaul. Nikoli ga nisem bral in o njem sem, preden je umrl, vedel komaj kaj več kot to, da je bil Nobelov nagrajenec. Njegova smrt me je pravzaprav presenetila, saj se mi je zdelo, da mora biti že nekaj časa mrtev. Naipaul je bil pač eden brezštevilnih literarnih velikanov, ki mi še niso prekrižali poti. Potem pa je umrl in splet so preplavila besedila o dobrem pisatelju in slabem človeku. Uredniki, kritiki, nekdanji prijatelji so pisali o njegovi ošabnosti, o ponižujočem in tudi nasilnem odnosu do žene in pozneje še ljubice ter o njegovih kontroverznih nacionalističnih stališčih. In jaz sem, enega za drugim, prebiral zapise o njem, kakor bi šlo za roman in bi bil pisatelj V. S. Naipaul fiktivni junak, skrivnosten, vznemirljiv in privlačen, težak in temačen, na trenutke celo hudoben, nadarjen človek z nedoumljivo bolečino. Ko sem prebral še zadnji nekrolog, sem si kupil njegov roman. Morda prav zato, ker je bil tak pezde.
Načeloma namreč nimam posebnih težav z grešnimi umetniki. Brezgrešnost je bolezen, za katero so umetniki večinoma imuni, in če bi iz zgodovine umetnosti izločili de...
Verjamem, da se je premierju, kdorkoli že on ali ona je, težko odločiti za ali proti privatizaciji. Ko njegov minister obtiči sredi Evrope samo zato,...
Še pred leti bi se, ko bi nekdo iz pozabe ali ignorance na plan potegnil novo veliko literarno ime, ko bi se ugledni žiriji po naključju mimo rothov,...