»Tokrat so si vsi naši polomili kopja,« je Jakov Fak po sprinterski bitki zimskih lovcev na Rudnem polju našel slikovito primerjavo. Na drugi posamični tekmi v kičastem vremenu niso zmogli več od njegovega 39. mesta in dveh točk. In le še Miha Dovžan (45.) je ujel možnost nastopa na nedeljski zasledovalni tekmi najboljših šestdesetih. Pričakovanja Klemena Bauerja (62.) so se še drugič zapored razblinila v zgrešenih tarčah. Rok Tršan ni bil dovolj hiter v smučini, Mitji Drinovcu pa tarče tudi niso padle.
Fak je zbezljal
Po četrtem mestu Jakova Faka na posamični preizkušnji na dvajset kilometrov so bila pričakovanja seveda velika. Kot reprezentanca je Slovenija uvodno tekmo končala z osmim mestom v IBU pokalu narodov, kar je bil lanski končni dosežek. V četrtek je odpihnilo tudi nekaj negotovosti, ki je je ob začetku sezone čutiti pri vseh. Žal pa se v petkovi zimski pravljici ni izšlo. Fak je v cilju dolgo strmel v semafor rezultatov. »Pričakoval sem bolje, a je bilo precej slabše,« je potožil razočarani olimpijski podprvak. Tudi gledalci, blizu tisoč se jih je zbralo, so ostali ravnodušni kot siva okolica v večerni decembrski senci.
Jakov Fak je kockal z visoko startno številko ob koncu dolge startne liste. »Okoli tri stopinje takoj pade temperatura, ko se sonce skrije v senco,« je razmere pred startom utemeljeval Lenart Oblak, pomočnik glavnega trenerja Uroša Velepca. Celo kralju biatlona Oleju Einarju Bjoerndalnu, ki je prvo leto pokoja strokovni komentator pri norveški televiziji, mu je pripisoval dobro odločitev v primerjavi s tistimi, ki so izbrali začetek startne liste, kot jo je Martin Fourcade. Nazadnje se je izkazalo, da številka ni vplivala. Francoz je z eno zgrešeno tarčo končal šele kot 24. (38. čas teka). Norvežan Johannes Thingnes Boe je s številko 31 z isto strelsko statistiko kot najboljši tekač med biatlonci dosegel 23. zmago v svetovnem pokalu in prvo na Pokljuki.
Jakov Fak je razloge za zlomljena kopja iskal na več segmentih. »Prvi šok zame je bil, da sem po kilometru in pol v smučini že zaostal 15 sekund. Imel sem boljši občutek kot na dvajset kilometrov, mislil sem, da imam dober ritem, a čas tega ni pokazal. Tudi v naslednjih krogih sem v tem delu podobno zaostajal. Razloga še ne poznam. Zadnji krog sem na dolgem klancu tako pritiskal, da se mi je meglilo. Tiščal sem ga na maksimum. Drugi šok je bil po dveh zgrešenih strelih leže. Imel sem občutek, da na strelišču ničesar nisem naredil narobe. Potem sem zgrešil še zadnjo tarčo stoje. 'Zbezljal sem'. Nisem se umiril, napaka,« je analiziral nastop.
Nekako je priznal, da izbor visoke startne številke ni bila najboljša odločitev. Čakanje ga je »ubilo«. »Še vedno se učim. Imel sem željo, da izkoristim nekaj naravne danosti, da bo smučina v senci malce poledenela. Vedel sem tudi, da bo treba veliko plesati levo in desno z iskanjem poledenelih delov. Spoznal pa sem, da ni enostavno startati proti koncu po psihološki plati. Dolgo je treba čakati in vsi že naredijo svoje. Bolje je zgodaj drugim delati pritisk, kot da ga drugi tebi. In tudi zadaj ni bilo nikogar več, da bi morda ulovil nekaj zavetrja,« je spoznal lekcijo. Sprijaznjen, da zaostanek minute in 40 sekund za nedeljsko tekmo ne obeta čudežev, a z umirjenostjo, dobrim ritmom in izkušnjami mojstra medsebojnih dvobojev lahko popravi vtis.
Bauerjev dan, ko nič ne pade
Klemen Bauer je bil najhitrejši med našimi v smučini, streljanje pa: »Če je bil v četrtek razlog na strelišču nervoza, tokrat ni. Bil sem kot zasanjan, streljal naključno. To je v biatlonu dan, ko nič ne pade. Počasi se moram nehati živcirati zaradi zgrešenih strelov. Pravijo stari ljudje, da ni dobro za zdravje. No, vsaj dvoma glede tekaške pripravljenosti ni.« Naredil je križ čez tekme na Pokljuki.
Z nekaj več veselja in ob Faku edini s pravico do nedeljske tekme, danes bodo na sprintu (14.15) še Urška Poje, Polona Klemenčič in Lea Einfalt, je bil 24-letni Miha Dovžan. Gorjan je tekel s številko 11. »Žal so se mi noge pri streljanju stoje nenormalno tresle. Zadnjo tarčo sem zadel z veliko muko. Dobro, da sem ujel nedeljsko tekmo. Vsaka tekma je boljša kot trening,« je dejal soimenjak legendarnega citrarja. Glavnemu trenerju Urošu Velepcu so po tekmi še pred njegovim prihodom v improvizirani studio nacionalne televizije ugasnili luči. Nazoren prikaz vzdušja. »Pride dan, ko se vsi smejimo, in pride dan, ko jokamo. Tako je v biatlonu,« je pripomnil za tiste novinarje, ki ga do zadnjega čakajo. »Na strelišču so delali nepotrebne napake. Ne vem, ali je pritisk Pokljuke ali kaj drugega. Slišim za napake, ki jih nikoli ne delajo. Jakova je verjetno pozen začetek tekme psihično ubil. Bo pa zanimiva sezona. Fourcade očitno ne bo tako suveren.«
