»Mati prej začuti, da ima otroka, za katerega bo treba vse življenje skrbeti, kot njegovi zdravniki. Ti so sprva sumničavi in razmišljajo, da je morda težava pri starših, saj se otrok v njihovi navzočnosti največkrat vede povsem pričakovano,« opisuje svoje izkušnje mati bolnice Nataše, ki ima shizofrenijo že 22 let. Kot pravi, so začeli zdravniki hčerine težave resneje obravnavati šele v puberteti, ko je že začela bežati z doma in so jo morali kar naprej iskati. »Ko pa se je začela zdraviti, je postala naša Nataša pravi angel, zelo je prijetna, vsi jo imamo radi in razumemo, da se kdaj slabše počuti,« danes s ponosom pripoveduje bolničina mati.
»Ne vem, kaj vse sem delala, ko sem bila otrok. Vem le, da sem bila blodnjava in sem pogosto morala v trenutku pobegniti, četudi kar skozi okno in prek nadstrešnice… Vem tudi, da sem se zapirala vase, da me ni nič zanimalo, da mi v trenutkih, ko se je začenjala kriza, ni bilo mar niti za osebno higieno,« se spominja Nataša, ki je bila prvič hospitalizirana pri 21 letih. Zadovoljna je, da ji je že takrat in ji še vedno stoji ob strani vsa družina. Spominja se tudi, da se je na redno jemanje zdravil težko privadila, da je bila po njih omotična, a je kljub temu vztrajala in je kmalu postalo tudi jemanje zdravil ritual, kot jemanje bombonov.
Pekel se lahko povrne
»Svojemu psihiatru moraš zaupati in se mu odpreti. Le tako ti bo lahko pomagal. Zelo pomembno je tudi, da redno jemlješ predpisana zdravila, saj se lahko sicer življenje znova hitro spremeni v pekel,« Nataša svetuje bolnikom s shizofrenijo, ki so še na začetku zdravljenja. Dodaja, da je pomembna tudi podpora družine, zelo veliko pa ji pomeni tudi druženje s sobolniki v Ozari. Tako kot drugi bolniki si želi novih zdravil z manj stranskimi učinki tudi prvo uro po zaužitju, ko še vedno občuti zaspanost.
Shizofrenija je zelo resna duševna motnja, ki pomembno vpliva tako na življenje bolnika kot njegove družine. Ocenjujejo, da zboli en odstotek prebivalstva, kar pomeni, da živi tudi v Sloveniji približno 20.000 bolnikov s shizofrenijo, je opozoril Andrej Žmitek iz psihiatrične bolnišnice Begunje. Dodal je, da je to sicer dedna bolezen, vendar način dedovanja ni enostaven in tudi ni dobro pojasnjen. »Znano je, da je v primeru bolezni pri enem od enojajčnih dvojčkov z enakimi geni tveganje, da zboli tudi drugi, 50-odstotno. Če ima shizofrenijo eden od staršev, je tveganje pri otrocih okoli 10-odstotno,« je pojasnil Žmitek. Za shizofrenijo lahko zboli kdor koli, najpogosteje pa gre za mlajše, med 18. in 30. letom.
Žmitek je poudaril, da sodi shizofrenija med psihotične duševne motnje, torej tiste, ki s svojimi simptomi izrazito prizadenejo bolnika in njegovo družino, hkrati pa zelo pogosto osiromašijo bolnikovo sposobnost uvida v bolezen in s tem še povečajo težave pri zdravljenju. Na splošno pri shizofreniji ločimo med pozitivnimi simptomi (halucinacije in blodnje) in negativnimi, kot so pomanjkanje volje, socialni umik, pretirano poglabljanje v svoj notranji svet. »Negativne simptome težje prepoznamo kot pozitivne, saj se od običajnega duševnega funkcioniranja ne razlikujejo tako izrazito kot pozitivni. Kadar pozitivni simptomi niso prisotni, tudi ni vedno lahko ločiti negativnih od tistih pri depresiji. Načelno pa je pri depresiji potrtost oziroma žalost bistveno bolj izražena,« Žmitek opiše razliko med simptomi. Vsi bolniki pa potrebujejo dolgotrajno zdravljenje z zdravili.
Učinkovitejša zdravila
»Z antipsihotičnimi zdravili nam večinoma uspe pozitivne simptome povsem odpraviti ali pa vsaj bistveno ublažiti, a stanje okrevanja, ki bolnika dolgotrajno vrača v stanje pred začetkom bolezni, za zdaj doseže le dobrih deset odstotkov bolnikov,« je še povedal Žmitek. Negativni simptomi so veliko bolj odporni proti zdravljenju in zato zvečine bolj omejujejo bolnikovo delovanje.
To opaža tudi psihiater prof. Rok Tavčar z Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani. Zato ga navdušuje napredek znanosti, ki prinaša nova zdravila tudi za bolnike z negativnimi simptomi shizofrenije. Novo zdravilo kariprazin namreč deluje na poseben podtip dopaminskih receptorjev (tako imenovane receptorje D3) in omogoča boljše počutje tudi bolnikom z negativnimi simptomi. Za nameček se ta zdravila tudi bolje prenašajo, kar bo vplivalo tudi na boljše sodelovanje bolnikov,« ocenjuje Tavčar.
