Če torej policija na naš račun zagotavlja vsaj svoje plače, pa tega ne moremo trditi za tožilstvo in sodstvo. In četudi tožilstvo še pripelje tajkuna do sodišča, se tu pot hitro ali počasi konča, saj sodišča oproščajo po hitrem postopku, sploh pa obtožencem, če se znajdejo v zaporih, ne vzamejo niti toliko, kolikor nas bivanje v njih stane, da o njihovih trajno lepih plačah, ki jih zagotavlja trajni mandat, niti ne govorimo. Pa spet primer, da ne bi kdo rekel, da streljam v prazno. Dva gradbena barona in baronesa so se znašli pred drhtečo roko pravice zaradi dogovarjanja o graditvi kontrolnega stolpa na letališču Brnik. Zaradi dogovarjanja, kako in koliko bodo zaračunali slepi mami državi za gradnjo, do katere pa ni nikoli prišlo.

Epilog te kozlovske sodbe v prestolnici: direktor Primorja Dušan Črnigoj je moral na kratko v zapor v Kopru, da si je ogledal, katere knjige držijo v zaporski knjižnici, direktorica Vegrada Hilda Tovšak je zaradi lepega obnašanja že zapustila zapor na Igu in odpeketala na prostost, medtem ko grobar SCT Ivan Zidar notranjosti zapora še ni videl kot arestant, morda le kot gradbenik. Torej: žensko in dva moža naj bi gnjavili zaradi dogovarjanja o gradnji nečesa, kar se sploh ni gradilo, niso jih pa zato, ker so spravili na boben praktično slovensko gradbeništvo, ki je bilo do takrat sposobno izvesti najzahtevnejše projekte. In tudi jim niso vzeli niti ficka, niti toliko, da bi Dušan in Hilda poravnala kratkotrajno bivanje na toplem in suhem ter ob polni mizi, kaj šele, da bi sodniki in tožilci z njimi zaslužili svoje trajne denarne nagrade, ker tisto, kar nosijo domov, niso plače.

Plača je – tako mislim jaz, ki nisem pravnik – denarno nadomestilo za opravljeno delo. Direktorju SCT Ivanu Zidarju pa zaradi slabega zdravja niso niti sodili, se pa spomnim, da so vojnega zločinca Andrijo Artukovića pripeljali pred sodnika na bolniški postelji. Dejali boste, da pač Ivan ni vojni zločinec. Seveda ni, ampak tako bolan pa tudi ni, da ne bi mogel preštevati nagrabljenih milijonov, ki so mu ostali po pogrebu velepodjetja. Skratka, policija bržkone napraska od prebivalstva za boljše plače, tožilci in sodniki si nikakor ne zaslužijo mesečnih nagrad, minister za pravosodje – kateri koli do zdaj – pa nič ali natanko toliko kot oni Levstikov minister Gregor iz Martina Krpana.

Jožef Praprotnik, Jesenice