Uporno in vztrajno izobraževalno pot je prehodila vse do svoje najuspešnejše umetniške dobe koloraturne sopranistke od St. Gallena do operne hiše v nemškem Wuppertalu. Tam se je morala, kljub sem ter tja izrečenim domačim dvomljivcem, izkazati v zahtevnih vlogah nič kaj milostnega tujega odra, v deželi neizprosne konkurence. Zmogla je pri tem, da sta ob njej odraščali in hodili v šolo njeni hčeri dvojčici Vanda in Irena.

Po vrnitvi v Slovenijo leta 1972 je bila vse do upokojitve članica ljubljanskega opernega ansambla, potem pa se je kljub hudim zdravstvenim težavam, ki jih je junaško premagovala, nesebično vrgla v ustanavljanje in delovanje umetniške dediščine Toneta Kralja, Mare Kralj in nenazadnje strica Lucijana Marije Škerjanca.

Z neomajno voljo in predanostjo ji je uspelo ustanoviti Fundacijo Toneta Kralja, ustanove za ohranjanje umetniške dediščine (1998), ki je s pomočjo pridobljenih sodelavcev uspela in si še vedno prizadeva reševati zlasti stenski slikarski opus, ki ga je Tone zapustil večinoma po primorskih sakralnih objektih, katerih mnoge je najedel čas. In kot rečeno, je skrbela še za likovno dediščino mame Mare ter za ohranjanje spomina na svojo hčerko Ireno Baar, mlado, pokojno sopranistko in pedagoginjo. Pa se tu ni ustavila. Bila je tudi začetnica Fundacije skladatelja Lucijana Marije Škerjanca, neumorna zapisovalka vseh mogočih spominov na naštete umetnike.

Nikoli vzvišena, preprosta, garaška je živela obkrožena z umetnostjo do zadnjih dni, saj je tudi njena hči Vanda, sicer profesorica germanistike, podedovala bogate talente svojih likovnih prednikov in še danes imenitno slika.

Veselili so jo vnuki, ki jim je vedno stala ob strani. V njeni znameniti dnevni sobi so pogosto pritajeno odzvanjali zvoki svetovnih klasikov, medtem ko je v številne škatle in fascikle shranjevala vse, kar naj ostane Slovencem in naši kulturi v dediščino. Z eno besedo, bila je plemenit človek.

Bojana Ž. Jesih