»Pričakovanja so visoka. Ne glede na to, kje in kdaj so tekme. Na domači tekmi bo še toliko večja želja dobro začeti sezono. Lepo bi bilo, da bi se pred domačimi gledalci pokazali v najboljši luči,« slovenski biatlonec Jakov Fak razmišlja pred današnjim nadaljevanjem 42. sezone svetovnega pokala na Pokljuki.
Po ogrevanju na nedeljski tekmi mešanih štafet, ki sta jo z deset let mlajšo Notranjko Urško Poje končala na 11. mestu, se s starodobno preizkušnjo na 20 kilometrov začenja še zimski niz posamičnih tekem. Pričakovanja najboljši biatlonec ni nikoli skrival. V njihovi senci je bilo s te plati lažje tudi Klemenu Bauerju, Roku Tršanu, Mihi Dolžanu in Mitji Drinovcu, ki se bodo danes ob 14. uri zapodili v smučino in na strelišče. Prve tekme vedno veljajo za najzanimivejše v zimi. Razmerja kljub pripravljalnim tekmam še niso vzpostavljena. Velikih čudežev v tem športu v nekaj mesecih ni, je pa pred vsakim novim začetkom vedno nekaj ugank in presenečenj.
Zaradi tekme na domačem snegu je slovenska reprezentančna peterica pod večjim pritiskom. Fak je že ničkolikokrat dokazal, da je velemojster pomembnih tekem. Tudi z zmago na Pokljuki decembra 2012. Bauer je prav na Pokljuki edinkrat zadel vse tarče. Tudi mlajša trojica je znana po tem, da zmore krotiti možgane. »V pripravljalnem obdobju sem ostal zdrav, kar je bilo najbolj pomembno. Lahko sem optimist,« Fak izpostavi najpomembnejši faktor, ki mu je rezal krila v višavah svetovne elite. Če ima Klemen Bauer kot nadomestni kapetan le previdno zastavljen cilj, da se v skupnem seštevku uvrsti med trideset najboljših biatloncev – v trinajstih sezonah mu je statistično uspela po ena uvrstitev med deseterico na posamičnih tekmah – je Fak nesporno eno od največjih imen zadnje dobe. Sezono 2015 je končal tretji, kar je najboljši dosežek doslej. Lansko sezono je po slabšem drugem delu končal šesti, a jo je kronal s srebrno olimpijsko kolajno, kar je tudi največ štelo. V zadnjih petih sezonah je bil edini, ki je v boju za globus mešal štrene biatloncem iz držav velesil Francije (Martin Fourcade), Rusije (Anton Šipulin) in Norveške (Emil Hegle Svendsen, Johannes Thingnes Boe). To niti slučajno ni lahko, saj že pogled na vozni park servisnih ekip na Pokljuki daje jasno sliko, da je to boj med Davidom in Goljatom.
Fak je bil preteklo zimo med najnatančnejšimi strelci, s čimer je pariral in paral živce tudi malo hitrejšim tekačem. Streljanje ima na dvajset kilometrov dolgi preizkušnji zelo velik vpliv, saj za vsako od dvajsetih tarč preti minuta kazni. V smučini je to minuto zelo težko nadoknaditi, čeprav trasa pokljuške proge, ki je svetovno elito prvič gostila decembra 1992, prvi svetovni pokal pa so izvedli 13. januarja 1978 v Ruhpoldingu, ne sodi med lažje. Martin Fourcade je motiviran za osmi kristalni globus. V nedeljo je priboril zmago francoski mešani štafeti in na Pokljuki povečal niz štirih zaporednih zmag, z Bleda pa je na družbenih omrežjih svojim biatlonskim navijačem delil »podobo raja«. Ga sploh lahko kdo ustavi?
