Izposoje med jeziki so naravna stvar; kjer nam pomagajo k večji jasnosti, so vredne vsega spoštovanja. Toda zamenjava latinskih izposojenk z anglofonskimi bi bila nesmisel. Tudi pri prevzemanju angleških tujk, ki slonijo na grščini in latinščini, je potrebna velika previdnost, saj je slovenščina zrasla ob latinščini, kot so jo sprejemale kontinentalne univerze, britanske univerze pa so imele drugačno tradicijo sprejemanja. Ko se na to nacepijo še ameriški znanstveni žargonizmi, imamo dostikrat popolno zmedo.

Modno kopiranje amerikanizmov seveda ni omejeno samo na medicino; filozofi denimo poznamo skepso, torej obliko dvoma, in poznamo skepticizem, torej filozofske šole, zgrajene na skepsi, najprej že pri starih Grkih. Ker se v anglofonskih jezikih tudi skepsi reče scepticism, je v slangleščini vsak najmanjši dvom že »skepticizem«. Slovensko se papir lahko zlaga v mape, slangleško pa se geografski karti reče »mapa« po angleški map, imamo torej »mapo Ljubljane«, »mapo Slovenije«, druge planete »mapirajo« in ne kartirajo.

Medicinci ugotavljajo, da potrebujemo več darovalcev organov, latinski termin je donator, slangleški »donor«. Še huje je, če medicinski termini skozi prispodobo uidejo v splošni jezik. Svet pestijo virusne epidemije; nanje se je spomnil nekdo v anglofonskem svetu in jih uporabil za prispodobo eksplozivnega širjenja besed ali predstav. Angleška ustreznica besedi virusni je viral, in potem v slangleščini kar mrgoli »viralnega širjenja« in »viralnih« besed in predstav. Iz anatomije je ušla beseda distopija: tam pomeni napačno mesto organa. V filozofiji in v literarni teoriji je tradicionalno doma utopija. Thomas More je s to grško zloženko (ou pomeni ne, topos pomeni kraj, U-topia je torej »Nikjerija«) poimenoval fiktivno deželo, v kateri ravnajo nam za zgled. Takih fiktivnih dežel se je nabralo potem pri drugih avtorjih še več, bogatile so upe in pričakovanja prihodnosti, žanr je dobil ime utopija. Ko so se pisci (in pozneje filmarji) obrnili na opisovanje svarilnih zgledov, »kaj nas čaka, če…«, je ta žanr dobil ime antiutopija oziroma negativna utopija. Zdaj pa je prišlo do anglofonske izposoje iz anatomije: dystopia pomeni »napačna umeščenost« in prav nič drugega.

Iz preciznosti smo padli v slangleško meglenost. Kot je povedal že Hegel, pa je prihodnost za nas razpeta med strah in upanje. Govor o »napačni umeščenosti« nam prikliče Prešernove besede: »Srce je prazno, srečno ni; nazaj si up in strah želi.« In gospo Thatcher (TINA: »There is no alternative«) ter Fukuyamov svet brez prihodnosti.

Gospa Polona Jamnik je položila roko na boleče mesto.

Božidar Debenjak, Ljubljana