Proti Šarcu je imel pripombe tudi predsednik SNS Zmago Jelinčič. Torej dva politika, za katera bi v prvi vrsti veljalo, da bi bilo bolje biti tiho, kar se tiče komuniciranja v slovenskem političnem prostoru in žaljenja tistih, ki jima niso pisani na kožo. Navrgel je celo stalinizem in nacizem. Pozabil je omeniti še fašizem, da bi izpadel nekoliko bolj prepričljiv s svojimi izjavami.

Zasledil sem tudi komentarje treh evroposlancev SDS, Milana Zvera, Patricije Šulin in Romane Tomc, ki so se pritoževali čez predsednika vlade glede njegovega poziva državnim podjetjem zaradi oglaševanja v medijih, ki širijo sovražni govor. Ti trije so sicer v Bruslju opravili že dovolj obtožb na račun svoje domovine, tako da jih težko še kdo resno jemlje. Najmanj škode Sloveniji bi lahko naredili v evropskem parlamentu, če bi vedeli, kdaj je bolje izkoristiti priložnost molčati.

Če nadaljujem s sovražnim govorom: ta je najbolj prisoten v komentarjih na spletu ob različnih dogodkih. Pri tem močno prednjačijo komentatorji desnega političnega pola. Pokvarjenost in skrivanje vsebin brez imena in priimka, torej v stilu anonimk, je njihova specialiteta in način komunikacije ter osebne inteligence. Levičarski komentatorji jim ne sežejo niti do gležnja. To je evidentno ob raznih proslavah iz časa NOB in tudi proslavi v čast državnega praznika vrnitve Primorske k matični domovini letos v Komnu. Stvari, ki so jih recimo trosili v tedniku Demokracija, človeku dvigujejo pritisk.

Ob objavi smrti 41. predsednika ZDA Georgea Busha starejšega sem zgroženo bral tudi komentarje posameznikov. Primitivno so na vso moč žalili tudi našega bivšega predsednika Milana Kučana. Kateri politični opciji pripadajo ti pisci, verjetno ni treba posebej ugibati. Blatenje pokojnika je najbolj pritlehna oblika, ki si jo lahko privoščijo posamezniki. Ne glede na to, od kod prihaja.

Žal ne poznajo dejstva, da je bil pokojni ameriški predsednik pobudnik priznanja Slovenije, in to nekaj šteje. V Belo hišo je v tistem obdobju vsak dan prišlo pet tisoč pisem slovenskih izseljencev, ki so predsednika Busha rotili in prosili, naj Amerika vendarle sproži postopek priznanja. Ponavljam, pet tisoč pisem na dan. Predsednik Bush je svoje svetovalce vprašal: »Kdo je ta slovenski narod, ki tako vztrajno in odločno apelira name, da ZDA priznajo Slovenijo?« To državo in ta narod moramo priznati, je nadaljeval… To so dejstva, ki jih ne moremo in ne smemo zanikati.

V bistvu pa mi je žal in iskreno obžalujem, da je zaradi posameznih politikov in zaradi njihovega gneva do vsega, kar je do leta 1991 naš narod preživel in ustvaril, tako politično razklan, da je to skrb vzbujajoče za obstoj našega naroda. Rešitev lahko prinesemo samo mi, preudarni volilci, in ne nenehne interpelacije, ustavne obtožbe in zbiranje ter hujskanje ljudi pred sodišči.

Srečko Križanec, Štore