Socialno krivičnega obremenjevanja slovenskega potrošnika je vedno več. Reveži in bogati morajo plačati 330 evrov na leto za prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Kaj to pomeni za upokojenca s 500 evri pokojnine in kaj za tistega s 3000 evri mesečnih dohodkov, ni treba razlagati. Tekočo vodo smo nekoč plačevali zgolj po porabljeni količini. Danes je na računu za vodo vedno večji delež fiksnih stroškov ne glede na njeno porabo. Revež lahko varčuje s porabo vode, a fiksni prispevki za pravico do uporabe vode bodo vedno višji. Enako metodo so uvedli pri obračunu elektrike, plina, obveznem RTV-prispevku, internetnem dostopu, vinjetah itd. Postopoma postaja način plačevanja davkov in prispevkov po metodi glavarine (enak znesek za vse potrošnike) nevzdržen za čedalje večje število ljudi.
Stopnje DDV od uvedbe tega davka leta 1999 postopno naraščajo, kar bolj prizadene tiste z nižjimi dohodki. Če sta revež in bogat primorana plačati nujno storitev ali izdelek s končno ceno 122 evrov, bosta oba prispevala v proračun enak znesek 22 evrov DDV. Četudi je proporcionalen davek, kot je DDV, na prvi pogled pravičen, saj vsi kupci plačajo enak odstotek davka, gre v resnici za degresivno obdavčenje glede na prihodke kupcev.
Država poskuša državljane prepričati, da zagotavlja socialno pravičnost s progresivno obdavčitvijo mesečnih plač (dohodnina). Revežu s plačo do 800 evrov bo obračunana dohodnina po stopnji 16 odstotkov, nad tem zneskom pa že 27 odstotkov in potem tako hitro navzgor do 50 odstotkov. No, zdaj pomislite, tistemu z več kot 800 evri mesečne plače država obračuna dohodnino po stopnji 27 odstotkov, tistemu posamezniku z velikanskimi kapitalskimi dohodki pa obračuna dokončno, cedularno dohodnino po stopnji 25 odstotkov. V času Janševe vlade je Bajuk vse kapitalske dobičke izvzel iz progresivnega obdavčenja dohodnine. Koalicijska pogodba strank 5+1 obljublja povrnitev v čase pred Bajukom. To je absolutno nepravično, kričijo danes nekateri podjetniki, ki si izplačujejo minimalne plače in tako, z blagoslovom države, sleparijo pokojninsko in zdravstveno blagajno. Raje si izplačujejo kapitalske dobičke, ki so manj obdavčeni kot zanje primerne plače.
Tudi načrtovani nepremičninski davek bi obdavčeval po proporcionalnem sistemu, enak znesek davka za vsako nepremičnino iste vrednosti. Torej od ene hiše ali stanovanja bi plačali enak znesek kot za drugo ali deseto stanovanje ali hišo. Na število hiš se ne da uvesti progresivnega obdavčenja, pojasnjujejo vladni izbranci. Seveda ne, a rešitev je podala že cesarica Marija Terezija pred 250 leti, ki ni obdavčevala vrednosti njive, ampak je uvedla katastrski dohodek glede na kakovost zemljišča in površino. Podobno se lahko vsakemu rezidentu RS izda odločbo o potencialnem dohodku od vsake nepremičnine doma ali v tujini, in sicer glede na možnost potencialnega zaslužka iz nje (odvisno od lokacije, kakovosti…). Tak, z odločbo določen potencialni dohodek prištejemo k celotnim letnim dohodkom posameznika. Ko potem za vse letne dohodke uporabimo progresivno obdavčenje, nekdo s skromnimi dohodki sploh ne bo plačal nobenih davkov, tudi od nepremičnine (hiše, stanovanja) ne; tisti, ki ima poleg visoke plače še druge visoke kapitalske dohodke, pa bi za nepremičnino plačal ustrezno večji znesek kot ob zdaj načrtovanem sistemu proporcionalnega obdavčenja nepremičnin.
Obstoječi davčni sistem je vedno bolj neprijazen za tiste z nižjimi dohodki. Zato bi vsaka socialno občutljiva politična stranka morala zahtevati ukinitev progresivno obdavčenje mesečnih osebnih dohodkov z dohodnino in obnoviti socialno pravičnejše progresivno obdavčenje prav vseh letnih dohodkov fizičnih oseb: plače, kapitalski dohodki, potencialni dohodki…
Boris Nemec, Šempeter pri Gorici
