Šestindvajsetletni Neapeljčan Daniele Ventola hodi, da bi povezoval. Pri tem želi na pozitiven način uporabljati družbena omrežja. Eno od njegovih sporočil med hojo proti Kitajski je, da moramo tehnologijo uporabljati tako, da bo pripomogla k več človečnosti. Hoče pokazati, da je za obstoj človeštva pomembno kulturno povezovanje. Do spoznanj, ki so ga privedla do odločitve, da bo šel peš do Pekinga, je prišel na univerzi v Bologni, kjer je študiral antropologijo.
Ljudje ga vabijo v svoj dom
»Ko je moja mama prijateljicam povedala, kam grem, so rekle, da sem nor. Morda sem res. Toda smer, v katero gre svet zdaj, ni tista, v katero želim, da se rodijo moji otroci. Če bodo imeli odnose le prek telefonskih aplikacij brez sentimenta, brez človeškega stika, se nam ne obeta nič dobrega. Imamo digitalne informacije, ki jih lahko uporabimo tako, da bomo hodili naprej skupaj. To zavedanje je zdaj še posebno pomembno, kajti svet nam pada s tečajev,« je dejal smeje, ko se je za več kot teden dni ustavil v Ljubljani, kjer mu je prenočišče ponudil znanec. To na njegovi poti ni nič neobičajnega. Ljudje ga ogovarjajo, mu ponujajo hrano, pijačo, prenočišče in družbo.
Ko je govoril o srečanjih na poti iz Trsta proti Ljubljani, so se mu oči bliskale, njegov glas pa je naglo spreminjal barvo, kakor so se spreminjale zgodbe in izkušnje, na katere je naletel. Spominjal se je, kako je prek družbenega omrežja spoznal Primoža, ki ga je skupaj s svojim dekletom gostil v bližini Tomaja. Daniele Ventola je od njiju veliko izvedel o slovenščini. O jeziku in zgodovini države, po kateri hodi, se vselej pozanima. Potem je na cesti pri Križu spoznal Patricijo in Miloša. »Vprašala sta me, kam grem. Odvrnil sem jima, da na Kitajsko. Nemudoma sta me povabila na kozarec vina v svoj dom. Oba sta čudovita, prav tako njuno vino.« V Ajdovščini je spet s pomočjo interneta spoznal Ivico, ki je del poti prehodila z njim. Potem je naletel še na Glorijano, ki mu je dala jesti, med hojo po cesti pa na Vilmo in Sanpaola, ki sta ga povabila v svoj dom in mu dala prenočišče. »Naslednje jutro smo se poslovili v solzah. Potem se mi je spet pridružila Ivica, ki je z mano hodila del poti do Planine,« je dejal in dodal, da je od Vrhnike do Ljubljane z njim hodil Zdenko, 77-letnik, ki ima veliko zgodb. Ravno te privlačijo Danieleja Ventolo. Kar mu povedo ljudje, si skrbno zabeleži, s svinčnikom, kamero in fotoaparatom. Na koncu namerava napisati knjigo.
Skrbita ga mraz in jezikovna pregrada
Načrtuje, da bo na cilj prišel v letu do letu in pol. Tam bo pustil svečo, to bo plamen humanosti. Pa majhno kamero in palico za hojo, ki jo je naredil sam. Vanjo je izklesal besedilo v stari grščini iz ene od Apolonovih zgodb. Tam bo pustil tudi knjigo, ki zdaj še ni popisana, a se polni. Vanjo ljudje, ki jih srečuje, pišejo sporočila človeštvu. Hodi po novi svilnati poti. Po Sloveniji ga čakajo ceste na Madžarskem, v Romuniji, Ukrajini, Rusiji, Kazahstanu, Uzbekistanu, Kirgiziji in Kitajski.
Ko smo se pogovarjali z njim, je imel pred nadaljevanjem pustolovščine nekaj skrbi. A ne zaradi srečanj z ljudmi, ki so se mu obetala. »Živimo v svetu predsodkov. Ko sem šel iz Neaplja, so me ljudje opozarjali, naj bom previden, ker bi mi kdo v kakšni drugi italijanski pokrajini lahko kaj naredil. Preden sem prišel v Slovenijo, so mi rekli enako. A spoznal sem le čudovite ljudi.« Skrbita ga mraz in komunikacija. »Bojim se smrti in jezikovne pregrade. Toda sem Neapeljčan.« Kaj pa to pomeni? »Da imam srečo in se ne znam pogovarjati le z besedami, ampak tudi z mimiko in kretnjami,« je dejal. Nekaj dni je še ostal v Ljubljani, nato se je podal naprej na pot.
