V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja naj bi slovenski gledalci spremljali za tisti (in tudi današnji) čas avantgardni TV-eksperiment režiserja Jožeta Pogačnika z naslovom Vodnik po Ljubljani oziroma Devet krogov nekega raja. Šlo je za nadaljevanko v devetih delih, nastajala pa je po scenariju in še prej knjižni predlogi pisatelja, pesnika in prevajalca Jožeta Javorška, ki si je skozi ironično interpretacijo Dantejeve Božanske komedije zamislil ekstravaganten, zelo »evropejski« vodnik po slovenski prestolnici.

Bele vrane, lepe Slovenke in rožnati gliserji

Vlogo Javorškovega Danteja so zaupali takrat zvezdniškemu igralcu Mihi Balohu. V seriji se prebija skozi »rajske« ljubljanske znamenitosti, išče smisel življenja oziroma bolj dobesedno – beži pred soprogo in suhoparnostjo vsakdana v sanjskih, produkcijsko zahtevnih nadrealističnih sekvencah, ki vključujejo plezanje po strehah, skoke z višine in celo smučanje na vodi po Ljubljanici. Pri tem ga spremljajo lepe rešiteljice, v glavnem takrat najmodernejše slovenske lepotice, med drugim Špela Rozin, Jasna Pogačar, Kora Potočnik in Nataša Košir, prva (in edina) Slovenka, ki je osvojila takrat laskavi naziv miss Jugoslavije. V seriji, ki so jo snemali v letih 1970 in 1971, se v eni od komaj opaznih vlog pojavi celo takrat še razmeroma neznana Milena Zupančič.

Da je šlo za pomemben, samozavesten projekt, pričajo tudi preostali sodelavci: glasbo je pripravil veliki Bojan Adamič, v prizorih pa se s pevskimi vložki nepričakovano, a redno pojavlja celo takrat najpopularnejša domača zasedba Bele vrane. Večina dogajanja spominja na visokoproračunske glasbene videospote – tu so muzikalne točke na ljubljanski tržnici, v Tivoliju in priljubljeni ljubljanski gostilni Čad, tu so vožnja z rožnatimi gliserji po Ljubljanici, nočno pogrebno slavje pred vhodom v Žalah, avantgardni posnetki obubožanih barakarskih sosesk v bližini viškega smetišča in kabarejska točka z Dušo Počkaj v glavni vlogi. Z Natašo Košir in Radkom Poličem v vlogah ženina in neveste so se pridružili celo znameniti kmečki ohceti pred Magistratom.

Ko so posneli dve tretjini materiala in uspešno zmontirali šele prvo epizodo, so s TV Ljubljana iz neznanega razloga prekinili produkcijo in 51.000 metrov gradiva, posnetega na 35-milimetrski filmski trak, je v 200 kolutih romalo v nacionalkin arhivski bunker. Pred leti je gradivo odkrila ertevejeva dokumentaristka Majda Širca. Sklenila je, da se mora zgodba zapisati v zgodovino domače produkcije. S strokovnjaki za montažo (Zlatjan Čučkov) in drugimi sodelavci so z natančnimi postopki lepljenja zvoka in fotografije na novo obudili vrsto prizorov, ki bi sicer ostali za vedno pozabljeni. A pri dokumentarnem filmu so jih je zanimale predvsem zgodbe sodelujočih.

Zlomljene pete in ad hoc barske plesalke

Javoršek in Pogačnik sta že med pokojnimi, zato ozadje nastajanja te produkcijsko zahtevne nadaljevanke v dokumentarcu izvemo od nastopajočih, predvsem danes devetdesetletnega Mihe Baloha, ki se zahtevnega snemanja večkrat spominja z duhovitimi anekdotami. Na primer tisto, ko ga je ekscentrični in dosledni Pogačnik prepričeval o tveganem skoku z višine, a mu ni zagotovil mehkejšega pristanka. Med pregovarjanjem je Baloh Pogačnika izzval, naj skoči sam, če se mu zdi tako preprosto, in režiser je privolil. Potem pa naslednje mesece snemanje vodil z zlomljeno peto.

O včasih nerazumljivi, ekscentrični viziji režiserja, ki je v tistem času že osupnil s provokativnimi deli, na primer celovečercem Grajski biki, med drugim pripoveduje še kostumografinja, danes priznana, takrat novinka Zvonka Makuc, ki je morala na režiserjevo željo preklicati vso Slovenijo, da bi našla gasilske uniforme iz obdobja prve svetovne vojne, nazadnje pa mu niso bile všeč. Ali pa tistikrat, ko so morali po ustvarjalnem preblisku še isto uro najti mladenko, ki bi gola tekala po jasi, medtem ko jo moški lovijo in polivajo s slikarskimi barvami. Dekle so našli med plesalkami nočnega kluba v hotelu Slon.