Medtem ko se vse več držav spreminja v »nacionalistične avtokracije« in »neliberalne demokracije« pod vladavino močnega moža, je nacionalizem postal ideološki skupni imenovalec. Toda vprašanje je, ali naj oksimoron nacionalističnega internacionalizma resno jemljemo.

Zgodovinsko je bil internacionalizem predvsem stvar levice, in to od poskusov francoskih revolucionarjev, da bi izvažali svoj politični projekt po Evropi. Teh prizadevanj je bilo konec z Napoleonovo bonapartistično diktaturo. Zanimivo pa bi si bilo zamisliti, kaj bi se zgodilo z evropskimi državami, ki so bile takrat dovzetne za ideologijo revolucije, če bi tudi one šle po poti imperialističnega republikanizma.

Na začetku prejšnjega stoletja se je socialistična internacionala bolj kot njeni predhodniki približala cilju, da uresniči svoje globalne ambicije. Socialistično gibanje, globoko ukoreninjeno v klasičnem marksizmu, je videlo v nacionalni državi prehodno sredstvo za dosego proletarskega univerzalizma. Večina držav naj bi komunizem prevzela v mednarodnem okviru in nacionalna država bi tako postala nekaj zastarelega.

V tistem času so vodilni komunisti kot Rosa Luxemburg – in nekaj časa celo Vladimir Lenin – verjeli, da se bodo komunistične institucije po prvi svetovni vojni uveljavile v Nemčiji, od koder naj bi se razširile po vsem svetu. Po koncu imperialistične Rusije pa so boljševiki predvidevali, da bo Sovjetska zveza prevzela vodilno vlogo v globalnem komunizmu. Toda ko so komunistične revolucije v preostali Evropi spodletele, sta Josip Stalin in Nikolaj Buharin na novo osmislila zgodovinsko nalogo Sovjetske zveze, in sicer v gradnji »socializma v eni deželi«.

Sovjetska zveza je bila izvorno zamišljena kot zveza socialističnih republik pod jarmom dvojne institucionalne strukture, ki bi zaobsegala birokracijo »navadnih« ministrstev na eni in komunistično partijo na drugi strani. V skladu s to ureditvijo so partijski komisarji tvorili paralelno oblastno strukturo in bili odgovorni centralnemu komiteju komunistične partije. V teoriji so bile znotraj federacije republike enakopravne in ruski nacionalizem naj bi bil utišan. V resnici pa je ruska republika že od vsega začetka obvladovala druge republike, saj je bil v njej sedež oblasti.

Na gospodarski fronti Sovjetska zveza ni imela eksplicitne nacionalistično-protekcionistične politike. A zato, ker so produkcijo načrtovali s centralno-planskim gospodarstvom iz Moskve, je oblikovanje gospodarske politike imelo nalogo, da se uveljavlja protekcionizem, pri čemer se je nekaterim sovjetskim republikam dajalo prednost pred drugimi.

Več desetletij po drugi svetovni vojni bi mnoge komunistične in levosocialistične opozicijske stranke v Evropi rade sledile Kremlju. Med te sodijo francoska in italijanska komunistična stranka, ki sta vsaka v svoji državi imeli za sabo okoli tretjino volilcev, pa tudi nemška Socialdemokratska stranka, ki je svoje marksistične korenine formalno zapustila šele leta 1959 na kongresu v Bad Godesbergu.

Medtem je Zahod nadaljeval uveljavljanje svoje prevlade v svetovnem gospodarstvu. Zahodne države z ZDA na čelu so liberalizirale trgovino in spodbujale druge države, da so odprle svoje gospodarstvo. Sčasoma so se nove neodvisne države v razvoju, ki so imele tržno gospodarstvo, pridružile mednarodnemu redu, ki se je oblikoval pod zahodnim vodstvom. Celo Kitajska, uradno komunistična država, je sprejela zahodna gospodarska načela v prizadevanjih, da bi imela visoko gospodarsko rast. Znotraj zahodnih demokracij so v tem času socializem večinoma opustili in ga zamenjali s socialno demokracijo, ki zavrača centralno-plansko gospodarstvo v prid trgu kot mehanizmu za razdeljevanje sredstev.

Kako naj v tem zgodovinskem kontekstu razumemo Bannonovo pobudo? Njegov cilj gotovo ni, da bi zgradil desničarsko alternativo sovjetske federacije in komunistične internacionale. Vodilni evropski desničarski nacionalisti, kot je Jérôme Rivière iz francoskega Nacionalnega zbora (to je novo ime Nacionalne fronte), je to idejo takoj zavrnil. »Bannon je Američan in zanj v neki evropski politični stranki ni prostora,« je julija dejal Rivière za Politico. »Zavračamo vsako nadnacionalno entiteto in z Bannonom ne sodelujemo pri ustvarjanju ničesar.«

Bannonovo poslanstvo potemtakem ni v tem, da bi izboljšal oblikovanje politik ali ustvaril nove institucije, da bi bilo mogoče obvladovati gospodarske in tehnološke izzive enaindvajsetega stoletja. Bolj je osredotočen na to, da bi oslabil in, če je mogoče, uničil »liberalno-socialne« dosežke, kot je evropski projekt.

V osrčju tega projekta sta dve vrsti internacionalizma, ki ju hočejo Bannon in njegovi zavezniki uničiti: ena je liberalna desnosredinska, druga liberalna levosredinska. Ta cilj je veliko bolj kot vsaka podobnost v politiki tisto, kar združuje evropske skrajno desne stranke. Kljub svoji šibkosti je Evropa še vedno središče liberalnega internacionalističnega mišljenja. Prav zato je povsod ideološka bête noire* nacionalistov.

Kemal Derviş je nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes vodilni sodelavec Brookings Institution.

© Project Syndicate, 2018

*ideološki trn v peti