Na povabilo se moram res odzvati. Ne vem čisto dobro, kdo naj bi po mnenju avtorja pisma povzročal to zmedo. Verjetno v prvi vrsti misli na kolege, ki pišejo izvide, mnenja, članka, napotnice in diagnoze. Morda tudi na drugo medicinsko osebje. Morda tudi na novinarje, ki se lotijo tem o različnih boleznih. Ali tudi na narod, ki govori, da gre na rentgen?

Čeprav je latinščina mrtev jezik, še danes naprej živi v posameznih strokah in znanstvenih panogah. Tudi v medicini se že več stoletij uporablja kot lingua franca, jezik sporazumevanja strokovnjakov/zdravnikov različno govorečih narodov, in to je težko spremeniti. Zakaj sploh bi? Bi uvedli raje, na primer, angleščino? Z latinščino smo vsi tudi bolj enakopravni. Iz želje, da bi medicinsko izrazoslovje približali ljudem, laikom, da bi se bolje razumeli, ga na različne načine »prevajamo« v slovenščino. Pri tem pa bi bilo dobro poslušati strokovnjake za slovenski jezik.

Kaj pravijo pravopisna pravila o veliki in mali začetnici? Pri imenih bolezni, povzročiteljih bolezni…, ki vsebujejo svojilne pridevnike iz lastnih imen, se upošteva dvojičnost. Lahko se pišejo z veliko ali z malo začetnico. Zato je oboje pravilno: alzheimerjeva in Alzheimerjeva bolezen, parkinsonova in Parkinsonova bolezen, Downov in downov sindrom, Crohnova in crohnova bolezen, Aspergerjev in aspergerjev sindrom, Epstein-Barrov in epstein-barrov virus. Če pogledamo v Slovenski medicinski slovar, sicer vidimo, da so vsa taka imena bolezni pisana zgolj z veliko začetnico. Ponavljam, da je pravilno oboje. Gotovo pa ni pravilno teh imen pisati kar fonetično.

Razmišljam naprej. Lastna imena lahko sčasoma postanejo občna. Tako ima ime rentgen danes že značilnosti občne rabe, saj z uporabo besede rentgen ne mislimo več na Wilhelma Röntgena ali specifično napravo, ki jo je izumil, temveč tehniko, ki je po njem dobila svoje ime. Torej tudi z uporabo besed rentgen, rentgensko slikanje… ni nič narobe.

Dr. Fortuna ne vidi pravega razloga, zakaj uporabljamo dvojne izraze z istim pomenom. Enkrat je to rentgenolog, drugič radiolog in enkrat specializacija iz rentgenologije, drugič iz radiologije. Tudi jaz ga ne vidim. Morda bi se odločila za poimenovanje rentgenolog, rentgenologija takrat, ko bi šlo samo za »klasično« rentgenologijo. Ker pa so danes zajete še druge različne preiskovalne tehnologije, kot so ultrazvok, računalniška tomografija, magnetna resonanca, bi uporabila ime radiolog, radiologija kot širši pojem. Dobro bi bilo, da bi se medicinska stroka v tem poenotila.

Naj končam. Menim, da bi že z večjim upoštevanjem slovničnih pravil vsaj malo pometli z latovščino, s katero se srečujemo. Večkrat bi nam bil lahko v pomoč tudi Slovenski medicinski slovar.

Polona Jamnik, Bled