Viski – ker se še nobena dobra zgodba ni začela s solato (Whiskey – because no good story ever started with a salad). Ne sicer pretirano inovativen napis je ob vstopu v družinsko destilarno Leiper's Fork pozdravil skupino dobro razpoloženih turistov, ki so se bolj kot zgodb iz zgodovine in opisov pridelave žlahtne pijače veselili zaključnega dela druženja. Pokušnje. »Ah, naj vas ne skrbi. To je le duh nekdanjega lastnika in polkovnika Henryja Hunterja,« z roko brezbrižno zamahne vodnik Matt King, ko živahno pomenkovanje sredi majhne tovarne prekine trušč. »Menda še vedno nadzira naše delo,« se zasmeji v smeri obrazov, polnih nejevere. Vsi planejo v smeh in led je prebit. Leiper's Fork v kraju Franklin v Tennesseeju je le ena od dveh do treh ducatov destilarn, posejanih po tako imenovani poti viskija v tej ameriški zvezni državi. Za Elvisovim Gracelandom v Memphisu in s kantri skupinami posejano glavno ulico Nashvilla naj bi bila to od lani, ko so jo odprli, tretja največja atrakcija, ki je moderni popotnik ne sme izpustiti.
Še pred desetletjem ne ta pot ne petične, po večini družinske destilarne niso obstajale. »Več kot tri četrtine vseh žganih pijač, pridelanih v ZDA, je v lasti peščice podjetij. Pred desetletjem ali dvema smo z nastankom butičnih, kraft pivovarn z navdušenjem spremljali renesanso na področju piva, zdaj je na vrsti viski,« poln zanosa razlaga Matt. Tennessee je bila od nekdaj ena vodilnih zveznih držav na področju proizvodnje žganih pijač v ZDA; do leta 1810 so v nekaj več kot štirinajst tisoč destilarnah pridelali nekaj manj kot sto milijonov litrov viskija na leto. Malo več kot stoletje zatem je sledila prohibicija, s katero so zaradi družbene škodljivosti alkoholizma v ZDA za trinajst let prepovedali trgovanje in točenje alkoholnih pijač. In skoraj 80 let po njeni odpravi je bila destilacija žganih pijač v kar 92 od skupno 95 okrožij v Tennesseeju (vsaka zvezna država sprejema in uveljavlja tudi svoje zakone) še vedno strogo omejena, če ne celo prepovedana. Z novim zakonom, sprejetim pred petimi leti, pa so proizvodnjo dovolili v 41 dodatnih okrožjih in s tem vrata na široko odprli manjšim destilarnam.
94.000 litrov na leto
»S soprogo sva se z odprtjem destilarne skušala vrniti h koreninam našega okrožja,« se pogovoru pridruži sivolasi in sivobradi lastnik Lee Kennedy. »Izdelamo kakšnih 94.000 litrov viskija na leto. V primerjavi z Jackom Danielsom, ki dnevno ustekleniči nekaj manj kot pol milijona litrov, smo res nepomembni, a primerjava z njimi ni naš cilj. Naš cilj je obnoviti izgubljeno zgodovino in dediščino lokalne pridelave viskija v okrožju Williamson. V svetu množične proizvodnje in modnih muh številnih je cilj našega družinskega podjetja doseči trajajočo verodostojnost, kar nam bo uspelo z naslanjanjem na tradicijo in s posvečanjem podrobnostim,« izpostavi svoje poslanstvo in odhiti dalje. Družinsko podjetje od šefa namreč zahteva garanje skorajda noč in dan. Zlasti prvih nekaj let. »Skrivnost dobrega okusa je ravno v podrobnostih,« pripoved nadaljuje Matt. »Sami namreč pridelujemo tako koruzo kot pšenico, rž, ječmen in druge sestavine pa nabavljamo skorajda od sosedov. Lokalna je tudi izdelava žganih sodov iz belega hrasta (ti dajo pijači nezgrešljiv trpek priokus), ki so obvezni za pridelavo tennesseejskega viskija, tako da ima delo in dobiček tudi gozdna industrija. Ko sodi odslužijo svoje, jih prodamo na Škotsko in Irsko, kjer tovrstnih pravil glede njih ne poznajo. Z denarjem od davka na viski pa država gradi lokalne ceste in vse drugo, kar ljudje potrebujejo. Vsak ima nekaj od tega,« razlaga med opisovanjem pridelave »vode življenja«.
Američani imajo pač radi pravila in teh je veliko tako pri pridelavi kot prodaji tennesseejskega viskija, med katerega spada tudi jack daniel's. Na zvezni ravni je definicija zapisana celo v sporazumu o prosti trgovini Nafta, pravila na ravni države pa poleg tega, da mora biti proizveden v Tennesseeju, dodatno odrejajo stopnjo kakovosti in standarde proizvodnje. Vsebnost koruznega sladu je določena med 51 in 80 odstotki, posebnost tovrstnega viskija pa je filtriranje pijače skozi 1,5 metra debele plasti javorovega oglja tik pred ustekleničenjem. Zato niti ni tako nenavadno, da je ta viski eden od desetih izdelkov države, ki jih največ izvozijo. Od leta 2013 v ZDA na leto prodajo za več kot dve milijardi evrov bourbona (skoraj vsega proizvedejo v sosednjem Kentuckyju) in tennesseejskega viskija, izvozijo pa ga v vrednosti več kot milijardo evrov.
Lahko od viskija res oslepiš?
»V prvih dveh letih se pri pridelavi stori največ, nekateri viskiji pa za dosego popolnega okusa potrebujejo vse do devet let,« pravi Matt in v roko prime eno od steklenic. »Na vsaki od nalepk sta številka in podpis lastnika, česar si večja podjetja zagotovo ne morejo privoščiti,« se zasmeji. Tudi sami načrtujejo širitev, saj se pripravljajo na gradnjo lastnega, sedem nadstropij visokega skladišča za sode, v katerem naj bi bilo prostora za dva milijona ton viskija. To bi jih verjetno uvrstilo višje na seznam prepoznavnosti v regiji.
»Ste mogoče vedeli, da lahko od viskija oslepite?« med pokušnjo viskija goste podraži Matt. »No, oslepeli ste lahko, če ste pili moonshine, nezakonit in doma pridelan viski, ki ima res visoko vsebnost alkohola,« hitro potolaži starejšo gospo, ki se ji je ob njegovem vprašanju zaletel požirek. Ker je bila proizvodnja moonshina neurejena in nenadzorovana, se je v preteklosti dogajalo, da so v postopku pridelave žganja uporabljali svinčene cevi ali celo avtomobilske radiatorje z visoko vsebnostjo svinca, ki so ga strokovnjaki povezovali s potencialno slepoto. »Danes se to ne dogaja več, težavnejši je metanol, ki lahko v visoki koncentraciji človeka celo ubije,« z visoko dvignjenim kozarcem v rokah sklene Matt, zadnje kaplje viskija pa vsem ogrejejo grlo, čemur lokalni prebivalci pravijo objem Tennesseeja.
