Kako pa je v Sloveniji? Janez Janša je v svojem tvitu marca 2016 označil Mojco Pašek Šetinc in Eugenijo Carl, obe novinarki TVS, za »odsluženi prostitutki«. Zavod RTVS novinarkama ni stopil v bran. Ti sta vložili zasebno tožbo. Po več kot dveh letih in pol izmuzljivosti Janše in njegovega zagovornika je sodišče uspelo Janšo nepravnomočno obsoditi na tri mesece pogojne kazni s preizkusno dobo enega leta. Njegov odvetnik je napovedal pritožbo, se pravi, da se bo zadeva vlekla ne le tri mesece, pač pa verjetno tri leta. Nadaljujem v Singapurju, kjer je bilo 13. novembra na zasedanju članic Aseana in EAS predvideno srečanje med premierjem gostiteljice Lee Hsien Loongom in predsednikom Rusije Vladimirjem Putinom. Ker Putina ob dogovorjenem času ni bilo na spregled, je gostitelj sestanek enostavno odpovedal.

Če bi poskušal na podlagi teh dveh dogodkov v Singapurju potegniti vzporednico s Slovenijo, bi v prvem primer ugotovil, da so v tej republiki vse državne institucije naravnane tako, da v kali zatrejo vsakršen poskus sovražnega govora. Pri nas pa so vse državne institucije (zlasti sodišča) daleč od tega. Razlog za takšno pasivno ravnanje in neodzivnost sodišč bi verjetno danes lahko iskali v splošnem političnem in medijskem vzdušju, ki je posledica četrtstoletne počasne razgradnje demokratičnih vrednot družbe. K temu razkroju je veliko prispeval tudi Janez Janša s stranko SDS, ki ves ta čas zastruplja ozračje z izmišljotinami, s sprenevedanjem in sovražnim govorom. Pri tem ves čas uživa tako podporo Cerkve kot tudi več ali manj podporo strank satelitov (NSi, SLS, SNS). V drugem primeru je premier Singapurja vedel, da je Putin notorični zamudnik (čakali so ga že vsi predsedniki, kronane glave, pa tudi naši odličniki). Dal mu je vedeti, da ne bo toleriral njegovega, milo rečeno, nekulturnega ravnanja, zato ker spoštuje sebe in državo, ki jo predstavlja.

V Sloveniji bi prav tako vse institucije v državni lasti morale imeti distanco do takšnih in drugačnih zastrupljevalcev političnega ozračja. S tem bi bistveno pripomogli k temu, da bi se naša medijska pokrajina počasi začela čistiti. Žal je pri nas nasprotno. Naj samo navedem primer, da javna televizija Janezu Janši (ki se še hvali, da ne plačuje prispevka za RTV) še vedno odmerja prostor in čas, vabi ga Rosvita Pesek in se z njim pogovarja. To je po mojem mnenju oskrunitev javne ustanove. Kje je tu čut etičnosti, stanovska solidarnost do kolegic? Upanje mi vliva premier Marjan Šarec s svojim aktivnim in pozitivnim poseganjem v politično dogajanje. Videti je, da je mački stopil na rep.

Ob besedah Marakeš, begunci, migranti, oglaševanje podjetij v državni lasti v medijih, ki netijo sovraštvo, in tako dalje so ponovno vsi zgoraj našteti »zastrupljevalci« zavzeli aktivno držo. Aktivirali so tudi aktiviste SDS v institucijah EU. Vseeno pa sem nepoboljšljiv optimist. Verjamem, da ljubezen vedno premaga sovraštvo, dobrota zlo in da lepa beseda lepo mesto najde. Kdor sebe ne spoštuje in se nima rad, tudi drugih ne bo upošteval.

Naj končam tole pisanje z zadnjim stavkom pesmi Če nas je strah Andreja Rozmana Roze: »Za srečo je potreben pogum, ki nam v prsih ohrani ljubezen, ker sovraštvo je huda bolezen.«

Rudi Volk, Ljubljana