Najprej za ponazoritev nekaj primerov iz tujine. Pred leti sem s skupino otrok smučal na avstrijskem smučišču Mokrine in eden od otrok je padel ter se ni znal pobrati. Stal sem ob njem in čakal, da se bo sam pobral, saj se mora otrok naučiti tudi tega, pa mu to nikakor ni uspelo, čeprav ni bil nič poškodovan. Po nekaj minutah je mimo prismučal človek brez oznak in se predstavil kot reševalec ter takoj ponudil pomoč. Ko sem ga vprašal, kako to, da je tako hitro prišel, je povedal, da reševalci stalno smučajo po vseh delih smučišča in opazujejo, kaj se dogaja. Naslednji primer je iz Francije. Tam smo imeli na nekem znanem smučišču tekme zdravnikov v alpskem smučanju in neki moj prijatelj je med prostim smučanjem izven urejenega smučišča tako nesrečno padel, da si je poškodoval obe koleni. S prijateljem sva mu imobilizirala obe nogi kar s smučarskimi palicami. Na mestu nesreče namreč nismo mogli čakati, ker bi trajalo predolgo in bi se v tem času lahko podhladil. Ker je bilo do reševalne postaje daleč in še nismo imeli mobilnih telefonov, sva ga izmenično nosila na hrbtu do mesta, od koder je bil potem varno v spremstvu profesionalne (!) ekipe s helikopterjem prepeljan v ustrezno zdravstveno ustanovo. Tretji primer je iz Švice. Med terenskim skokom je neki smučar padel na hrbet in verjetno z glavo udaril ob trd sneg. Čeprav je nosil čelado, je bil za hip verjetno nezavesten. Tisti, ki smo bili v bližini, smo mu nemudoma nudili prvo pomoč, čeprav se mu je že začela vračati zavest. Bil je zmeden, dezorientiran in po hitrem pregledu ni imel nobene vidne poškodbe. Z njim smo postopali tako, kot je treba ravnati s poškodovancem po hudem pretresu možganov (III. stopnja). Nismo snemali čelade, glavo in vrat smo mu sprva držali z rokami čim bolj pri miru, dokler vratne hrbtenice nismo toliko imobilizirali, da je bil transport varen. Čeprav moraš biti v Švici posebej zavarovan za prevoz s helikopterjem, je v tem primeru, ko smo natančno opisali stanje poškodovanca, helikopter nemudoma prišel ponj in ga odpeljal v najbližjo zdravstveno ustanovo.
Nesreče na smučiščih morajo biti torej obravnavane povsem enako kot nesreče drugje (na cesti, v gorah, na delovnem mestu, doma ali kjerkoli drugje). V Sloveniji reševanje ponesrečencev in nudenje prve pomoči na smučiščih sicer ureja Zakon o varnosti na smučiščih (ZVSmuč-1, Uradni list RS, št. 44/2016), vendar kaj pomaga zakon, če se ga upravljalec smučišča ne drži in ga grobo krši. V skladu z njim mora upravljalec smučišča poškodovancem zagotoviti hitro in strokovno pomoč, reševalci pa morajo biti usposobljeni za pomoč tudi najtežjim poškodovancem. Obvezno mora biti obveščena policija, ki preveri psihofizično stanje udeležencev, napiše zapisnik in obvesti reševalno službo, če tega ne storijo reševalci sami, obvesti pa tudi preiskovalnega sodnika.
Poleg splošnih pogojev za obratovanje smučišč zakon v 17. členu četrte točke še posebej natančno predpisuje dolžnosti upravljalca smučišča. Žal pa so to le zapisane določbe, ki so v praksi pogosto nespoštovane. Dogaja se namreč, da so na smučiščih reševalci, ki nimajo niti znanja niti izkušenj nudenja prve pomoči, zlasti hudo poškodovanim. Večinoma so ti reševalci laiki z osnovami znanja prve pomoči. Resda so okoliščine včasih take, da je potrebna improvizacija, ker do nesreč prihaja na tako nenavadne načine in na nedostopnih terenih, da je še toliko bolj pomembno, da je v takih okoliščinah prva pomoč čim bolj hitra in strokovna. Na različnih tekmovanjih, najsi gre za zimske športe ali za igre z žogo, pa pogosto v živo vidimo, kako se človeku s hudo poškodbo glave nudi prva pomoč, četudi navzven ni očitno, kako huda je telesna poškodba. Tudi pri prometnih nesrečah se vedno aktivirajo reševalna služba, policija, gasilci, preiskovalni sodnik itd.
Vendar na nekaterih naših smučiščih kar malo improviziramo, kot da se ne morejo zgoditi tudi nesreče z najhujšimi posledicami. Ob tako velikem številu smučarjev, kot jih je na nekaterih smučiščih, kjer je dnevno tudi po več tisoč smučarjev, da drugih gostov niti ne omenjam, pa tudi hujše nesreče niso zadostno opozorilo, da je nujna stalna zdravniška služba, in ne le toliko reševalcev, kot jih predpisuje zakon, in še ti so pogosto laiki z osnovami znanja prve pomoči. Od prvih začetkov smučanja na našem največjem smučišču okrog leta 1960 se je število žičnic in število smučarjev ter v zadnjih letih tudi bordarjev tako povečalo, da je postalo smučanje, ki je že tako ali tako nevaren šport, izredno nevarno. Ponekod v tujini so že začeli ločevati proge za bordarje in smučarje, pri nas pa se poleg njih najdejo vmes še sankači. Namesto da bi sledili povečanju števila obiskovalcev smučišč, so upravljalci smučišč celo ukinili stalno prisotnost zdravnika v času obratovanja žičnic. Ni dovolj, da znajo reševalci imobilizirati poškodovan ud, zaustaviti krvavitev in obvezati rano, ampak morajo biti sposobni vsaj posumiti tudi na hujše poškodbe ter nujna bolezenska stanja. K sreči so tudi izjeme, ki pa ne bi smele biti izjeme, ampak pravilo.
Prva pomoč na smučiščih torej ne more in ne sme biti nič drugačna, kot je denimo na cesti ali kje drugje. Kako bi javnost reagirala, če ne bi imeli organizirane reševalne službe za, na primer, reševanje pri prometnih nesrečah? Žal pa se upravljalci nekaterih smučišč tega ne zavedajo, čeprav morajo biti poškodovanci na smučišču obravnavani enako, saj so nenazadnje z nakupom vozovnice tudi zavarovani. In kršenje zakona o varnosti na smučiščih je huda kršitev, zato bi morala biti ustrezno sankcionirana.
Prim. dr. MARJAN FORTUNA
